Tiskane izdaje
Adolf Hitler je zvečer rad pokramljal s tajnicami. Te so ga seveda poslušale kot boga. Tako je med drugim modroval, da si tretji rajh zasluži boljšo religijo od krščanstva; krščanstvo je menda »babja« religija, islam pa moška. In tako naj bi se Nemci ojeklenili ne samo z rasno selekcijo, temveč tudi s pametnim izborom vere.
Seveda nimamo prav nič proti islamu, je pa zanimivo, da se tudi naš premier v težkih trenutkih rad zateče v kako islamsko državo, recimo v Albanijo ali Azerbajdžan. No, sestal se je tudi z Orbanom, verjetno kristjanom, ki pa vendarle simbolizira »moško stvar«. Glede Azerbajdžana: gospoda JJ očitno ni prav nič motilo, da nas je ta skorumpirana država dvakrat sesula, na Evrosongu in pri kandidaturi za članico varnostnega sveta Združenih narodov. Evo Boto, pevko prihodnosti, so v Bakuju dobesedno zradirali, prav po aziatsko. Mimogrede: kaj išče evrovizijska popevka sredi Azije? Se bo EU razširila tudi na Madagaskar?
In še o stolčku v varnostnem svetu EU: najprej je Slovenija požela prepričljivo večino, z vsakim novim sodčkom načrpane nafte ob Kaspijskem morju pa se je povečevala »prepričljivost« Azerbajdžana. Eni najbolj skorumpiranih držav je, skratka, svojo politično kulturo uspelo izvoziti v New York, kjer naj bi menda odločali o svetovnih zadevah. Ni čudno, da je ZN tako rekoč demonstrativno zapustil Danilo Türk, »politkomisar« te organizacije; tam je predvsem politična korupcija kot kapučino.
Mimogrede: azerbajdžanskega predsednika Ilhama Alijeva so mediji ocenili za najbolj skorumpiranega voditelja, našemu ljubemu JJ pa se tudi marsikaj očita. In gre v Baku! Svoji k svojim? Ali pa velja tista, gliha vkup štriha?
Kakor koli že, z »močno gospodarsko delegacijo« kot zaščitno četo se lahko vsak hip umakneš iz države, v kateri po ulicah tavajo zombiji. Gospod JJ je v tej poglobljeni oceni razmer obšel dejstvo, da je na ulicah tudi precej deklet in žena, kar pomeni, da bi moral vsaj bežno omeniti tudi meduze. Meduza je ena izmed treh gorgon (tri sestre, prvobitna božanstva, domovale so v neznanih krajih blizu kraljestva senc), ki ni bila nesmrtna; slovela je po posebni grozi, ki jo je zbujala med smrtniki. Imela je velikanske zobe in strašljivo naguban obraz, namesto las pa kače. Kogar je pogledala, se je spremenil v kamen. Perzej je na Atenin ukaz Meduzi odsekal glavo in pri tem pazil, da jo je gledal le v čistem zrcalu svojega ščita – da ne bi okamenel.
V tako deželo senc in pošasti se je vrnil naš ljubi JJ, očitno z mnogo novega adrenalina in poguma, ki mu ga je vdihnil prijatelj Alijev. Ko smo kot študentje protestirali, ker se je Tito družil z iranskim diktatorjem Rezo Pahlavijem (mimogrede, dal je »eliminirati« precej komunistov), se je Boris Ziherl razburil: Ste nori!? Tito in Reza sta prijatelja!
Ljubi voditelj JJ se je iz Bakuja vrnil ves osvežen in osončen, kot da bi tam zmagal na Evrosongu. Najprej je povedal, da je njegov odstop tako rekoč znanstvena fantastika, njegov močan intelektualni štab pa se je izvirno domislil nečesa za Shakespearja: Odstop, to so mokre sanje! Zgodovinski junak bo tako – ne oziraje se na koalicijo, ki ga je osedlala na konja – sam jurišal na zombije in meduze, pri čemer mu svetujemo, naj pazi na ščit. Da ne bi okamenel. Kar se mu na TV zgodi, ko mu kaka bolj »robustna« novinarka zastavi nepričakovano vprašanje.
Pravzaprav smo v nepričakovanem položaju: v Azijo se je med hudo uro na Šentflorjanskem potepel voditelj, od tam se je vrnil Voditelj, ki so mu bile intelektualne debate z Alijevom kot zdravilna kopel. Ne, on že ne bo odstopil, naj gre vse k vragu, s koalicijo, z opozicijo in ljudstvom vred! Morebiti je to tema za psihiatre, vendar pravijo, da je znal tudi Hitler biti zvečer s tajnicami kar prijetna osebnost, z vrhunskimi generali pa pač nekoliko drugače …
Dejansko smo nenadoma (?) v režimu gospoda JJ, ki si sam »nadgrajuje« pravo kot tako, o političnem sistemu, ki je pravzaprav le še zajčnik, pa niti ne kaže več izgubljati besed. Parlament se je spridil, kar ni pravzaprav nič posebnega, sodstvo je bolj tako, Petričevo ustavno sodišče se je blamiralo za desetletja itd. Volilno telo je videti čisto impotentno. Politično okolje je vse bolj »mediteransko«, torej tako, ki Berlusconiju omogoča kontinuirano oblast – če ne vselej ravno neposredno, pa vsaj iz ozadja. Prijatelj Silvio vpije, da so sodniki, ki mu sodijo, nepopravljivi levičarji, pri nas se levičarstvo obsoja kar povprek. Čeprav ga de facto ni več, razen zombijev in meduz.
Ko se je gospod JJ vrnil iz Bakuja, je pred Evropo celotno šentflorjansko dolino obtožil levičarstva: nekdanji tajni sodelavci udbe naj bi bili še vedno aktivni v medijih, na sodiščih, v parlamentu, na univerzi, aktiviral pa naj bi jih, kdo drug (!), sam Milan Kučan. Če ima kdo mokre sanje, ima nekdo drug kašljeve more.
Ta država s svojo predhodnico Jugoslavijo je že zmogla pokončno držo, informbiro, ko so na Zahodu dogajanje najprej začudeno opazovali, potem pa so priskočili z vsestransko, tudi vojaško pomočjo. Američani so nam dali tedaj supermoderne reaktivce supersabre in eden naj bi bil še zdaj na brniškem letališču. Zdaj imamo namesto reaktivcev ameriškega veleposlanika Mussomelija, ki bi mu morala vsaka normalna oblast izreči negostoljubje, ker republika banana pa že nismo. Ali pa? Politikom »z dolgo kilometrino« dveh desetletij nas je uspelo tako pritlehniti, da se sami lahko po nasvete zatekajo samo še k Orbanu ali Alijevu.
Sami sebe ovajamo pred evropskimi inštitucijami, kar pravzaprav ne bi bilo nič teatralnega, če bi to počele nevladne ali protivladne organizacije; ko pa si začne brisati oči vladajoča stranka, češ da je Slovenija prežeta z levičarstvom, smo že v območju groteske. In ko novokomponirani predsednik države izjavi, da sedanji vladi ni alternative (čeprav razpada), smo že nekje v grški mitologiji.
Ko je sirakuški tiran Dioniz starejši izvedel, da je bila ena od komedij, ki jih je bil poslal v Atene na natečaj, nagrajena, je od veselja umrl. Atenci so dejali, da bi ga nagradili že pred dvajsetimi leti, ko bi bili predvidevali kaj takega. Škoda, da ni naš ljubljeni JJ že pred dvajsetimi leti odpotoval najprej v Tirano k Enverju Hoxhi, izrazitemu stalinistu, ki je zatrl vsako opozicijo, odpravil demokracijo in deželo popolnoma odrezal od sveta. Potem pa bi JJ lahko obiskal še Baku in predsednika Gajdarja Alijeva. Iz tega bi se dalo marsikaj skombinirati za domačo rabo.
Delov Trip pa mu svetuje tudi Reunion, mali francoski otok v Indijskem oceanu, kjer častijo svetnika Expedita. Ekspedit: odpravništvo, oddelek, kjer kaj odpošiljajo.
