Tiskane izdaje
Judovska babica gleda vnuka, ki se igra na obali, ko nenadoma pride ogromen val in ga odplakne v morje. Moleduje: »Prosim, Bog, reši mojega edinega vnuka. Rotim te, vrni ga.«
In res pride ogromen val in dečka nepoškodovanega dostavi na obalo.
Babica pogleda v nebo in reče: »Tudi kapico je imel.«
Ne vemo, ali se je bilo to zares zgodilo ali ne, vendar je zgodbica poučna za vse sedanje civilizacije. Materialni svet nam več pomeni kot vse drugo - četudi gre samo za otroško kapico. V tej luči je treba vzeti pogumno odločitev Pravoslavne cerkve na Cipru, da bo zastavila vse svoje premoženje za rešitev svoje nacije in države. Tudi vse sakralne objekte, če bo treba. S to zadevo bo, kar pač bo, upajmo, da vse dobro, toda česa takega ne bi naredila ne Vatikan ne Rimokatoliška cerkev v Sloveniji. Niti v sanjah. In zanimivo: Ciprčani imajo ob sebi tudi svojo Cerkev, naša pa je v kriznih časih povsem umanjkala; nasprotno, potuhnila se je kot že tolikokrat.
Seveda ne moremo mimo tega, da je bila tudi sama povzročiteljica finančne krize (mariborska nadškofija), kar pa se kar nekako pometa pod preprogo. Ko so angleške škofije zagrešile nepopravljive minuse, so jim preprosto zasegli cerkvene objekte in jih prodali. Nekatere cerkvice so hotelčki, druge luksuzna stanovanja. Tako je pač: saj si lahko z bogom, toda z dvema nogama si še vedno na trdnih tleh. Ali pa ne, kakor pač.
Vodilno Cerkev na Slovenskem je okoli leta 2006 zgrabil krč neizmernega pohlepa, dobiček je postal najvišja svetinja - in naj se zdaj nihče ne opravičuje! Zgodba je v bistvu podobna »čisti lopati«, gradbeniški sramoti Slovenije, vendar ničesar ne bo pred sodišči. V tej državici poznamo nedotakljive institucije: prej Partijo, zdaj Cerkev. Partija je bila vsaj legalno na oblasti, celo po ustavi, o Cerkvi pa se ne ve tako rekoč nič, čeprav je vsenavzoča. Bogpomagaj!
V Slovenijo je dejansko pljusknil visok val, ki nas je odnesel. In vrnil nazaj - brez čepice. Ta val, ki je finančno ošibil državo in prebivalstvo, seveda ni nekaj »božjega«, ampak je cunami institucij, ki so tu že desetletja. Recimo Cerkev. Pa seveda partija, ki se je razblinila v nekakšen demokratični večpartijski sistem, ta pa je kot hobotnica posesal ekonomijo. V dobrih dveh desetletjih nismo postavili nobenega pametnega podjetja, vsa miselnost temelji na razprodaji dozdajšnjega. Recimo SOD. Komu in kaj sploh še plačuje? Prodal je Splošno plovbo, edinega slovenskega ladjarja, očitno bi prodal še vse, kar imamo, da bi poplačal neke domnevne nekdanje pravice.
Seveda govorimo v prazno, politika javnega mnenja ne zaznava več, gre po svoje. Toda t. i. ulica nakazuje, da gre za čedalje trši konflikt prebivalstva ter Gregorčičeve in Šubičeve. Ljudje instinktivno občutijo, da je nekaj narobe, v politiki pa so sami nasmejani obrazi. Pravzaprav teater. Samo poglejte Romana Jakiča, kako ga je en sam nasmeh, čeprav je nekdaj kritiziral Slovensko vojsko kot tako - zdaj pa je njen šef. V politiki že z dvojnimi leti živi JJ, ki se te dni menda umika; noče nobenega nadomestila, čeprav ima doma posojila, očitno bo zmogel s tistim, kar ima v nogavici. Menda bo predaval po Evropi in ZDA ter svetoval vladam - kar je smešno. Finance naših politikov, ki jim ne pride do dna niti protikorupcijska komisija, so odsev stanja v družbi, v kateri nič več ni jasno. To so kajpak zakuhali politiki, ki ne znajo delovati drugače kot v kalnem.
»Odhod« JJ malce spominja na slovo hrvaškega premiera Sanaderja. Ničesar ne namigujemo, toda tudi Ivo ni hotel biti več niti poslanec. Morda je že vedel, kaj ga čaka.
Takšen odhod premiera s scene je seveda nekaj čudnega. Pričakovali bi, da bi potreboval vsaj kaj denarja za vzdrževanje družine, toda gospod JJ je očitno nad tukajšnjo realnostjo. Ni mu treba h bankomatu. V nekem smislu je izenačen s cerkvenimi »dostojanstveniki«, ki so tudi tako ali drugače zunaj pravnega sistema države. Kar je seveda katastrofa! Rimokatoliška cerkev je najbolj premožna na Slovenskem, bolj kot vsa uspešna podjetja, in vendar uživa neki poseben status, ki ga nihče ne razume. Ko gre za državo in njen obstoj, se preprosto umakne. Svojega premoženja ne bi zastavila za nič na svetu. Ciper je zanjo zelo daleč.
V Sloveniji ni smiselno govoriti o spravi, dokler ne bomo imeli Cerkve kot na Cipru, tesno povezane z nacijo, in ne politikov, ki bi zmogli preseči svoj ego.
