Bolnik

V zadnjih dneh sta dva dogodka v naključnem, a nadvse povednem zaporedju odslikala stanje duha v našem zdravstvu in obenem ponazorila ključni problem slovenske države oziroma vseh tistih voljenih posameznikov, ki jim je bila zaupana odgovornost za razvoj. Ti pri zdravljenju zdravstva niso le zgrešili diagnoze, ampak so povsem pozabili na njen bistveni del, anamnezo. Nastala tvorba, prekrita z večplastno patino zatajevanih in neodpravljenih anomalij, ki dušijo vse tisto, kar je v tem zapletenem zdravstvenovarstvenem organizmu dobrega – in tega ni malo –, zahteva radikalni rez. Pa ga je slovenska politika zmožna narediti?

Tako na okrogli mizi Ozdravimo slovensko zdravstvo kot na predstavitvi sistemskih obrisov za izboljšanje narodovega zdravja Skupaj za družbo zdravja sta se sešli stroka in politika in v dopolnjujočem se duelu predstavili – celovito, a vendar precej različno – videnje problematike in njenih rešitev, v prid boljšemu zdravju slovenstva.

Skupna je ugotovitev, da je slovensko zdravstvo tisto, ki potrebuje zdravnika. Prvi, ki so se zbrali na pobudo SLS, so si bili edini, da je največji bolnik zdravstvenega sistema prav sistem sam, ki ga bo mogoče rešiti le z boljšo organizacijo in spremembami, ki bodo ustavile njegovo opazno drsenje v slabšo kakovost. Drugi, ki so se odzvali povabilu ministrice za zdravje in prisluhnili predsedniku vlade, ki, jasno, prav tako ni politično imun, so slišali njegovo jasno priznanje o obolelosti zdravstvenega sistema, ki da ga je treba rešiti, a brez šok terapij.

Zanimivo je, da so se udeleženci obeh dogodkov pri iskanju rešitev oprijemali iste rdeče niti: nujno je izboljšanje sodelovanja med politiko in stroko, skrb za boljše zdravje prebivalstva mora biti vpeta v prizadevanje vseh vladnih resorjev, virtuoznost v pisanju dokumentov, ki potem nikoli ne zaživijo, vsaj ne v polnosti, pa je treba zamenjati z življenjskimi ukrepi, ki bodo spodbudili in olajšali tudi lastno skrb za zdravje ter z nekaj nujnimi injekcijami (p)oživili in okrepili delovanje sistema, ki ga zdajšnje varčevanje in dotrajane naprave šibijo do onemoglosti. Oboji so se strinjali, da je treba preiti od besed k dejanjem.

Generalni direktor zdravstvene blagajne je moral odpovedati udeležbo na prvem dogodku, po nasvetu upravnega odbora zavoda za zdravstveno zavarovanje, ki ga vodi, češ da naj se v trenutni situaciji raje odpove udeležbi na tovrstnih (političnih) dogodkih. Drugega se je, seveda, udeležil.

V takih obrobnih zapletih se pravzaprav kaže majhnost slovenskega prostora, v katerem si na političnem piedestalu vsak želi biti glavni in to nenehno dokazovati, tudi z obstruiranjem dobrih predlogov druge strani. Zdaj pa se je celo vrh slovenske politike končno dokopal do spoznanja, da bi skrb za zdravje morala biti vpeta v vse resorje.

Na ravni razvitih evropskih držav so ta dognanja, podkrepljena s statistiko in nadgrajena s celovitimi preventivnimi ukrepi za več zdravja, že presegla polnoletnost. Zato bi pri nas namesto nenehnega odkrivanja tople vode, kar je narod že povsem užejalo, veljalo unovčiti zdrav razum in v poletni vročini politike posesti pod vaško lipo, za skupno mizo, kjer si bodo lahko ohladili razgrete glave, oklesali strankarsko opredeljeni ego in poskrbeli, da končno naredijo nekaj res dobrega. Skupaj. Za zdravje ljudi, za zdravje zdravstva, za zdravje države.