Božični nauk

Pravijo, da se iz zgodovine ne moremo ničesar naučiti, razen tega, da se iz nje ne moremo ničesar naučiti.

Ko skušam otrokom razložiti časopisne naslove in na videz udomačene izraze, kot so recesija, bančna luknja in slabi krediti, ter si pri tem skušam pomagati z zgodbami svojega otroštva in mladosti, sem v zadregi. Še najbolj koherentno sliko tržnega gospodarstva je namreč med mojim odraščanjem med oblački podajal strip Miki Miška, z dolarji, bogatim stricem Skopušnikom in nerodnim racmanom Jako.

Vsakdanje finančno življenje v tistih časih namreč nikakor ni razložljivo, še najmanj pa s številkami, da ne govorim o kakšnih varčevalnih ali tržnogospodarskih naukih: prvi sladoled pri vaškem slaščičarju, »turčeku« na vogalu, sem si kupila z enim kovancem za 10 dinarjev. Še danes se spomnim, kako plosko je tlesknil ob stekleni pult, ki sem ga komaj dosegla. Jurja smo mu rekli. Menda zato, ker so naši starši še zmeraj laže računali v starih dinarjih (ki so jih zamenjali še pred mojim rojstvom). Proti koncu osnovne šole sem sladolede kupovala z zmeraj novimi in čedalje večjimi bankovci z vse daljšimi repi ničel, računali pa smo kar v milijonih (res pa se je v tem času povečala tudi ponudba sladolednih okusov). Za ceno sladoleda si še prejšnji mesec dobil čokolado, predprejšnje leto pa celo kolo. Temu se je reklo inflacija: če si natančno pobrskal med policami, si našel bluzo od lani, ki je stala manj kot bonboni. Slišali smo zgodbe o ljudeh, ki so bili še leto poprej v posojilih do vratu, nekoč astronomski obroki pa so v dobrem letu postali cena ene kavice, ampak glej, glej, finančni čudež – hiše ali avti, financirani s temi krediti, pa so še stali, prav nič se niso skrčili.

Potem je nekega dne, po letih stabilizacije, črnega trga mark, električnih redukcij in depozitov na meji (ki so vsi skupaj še manj razložljivi sodobni mladeži), dinar postal konvertibilen. Marke, šilingi in lire se niso več kupovali na črnem trgu, dinarjem pa smo rekli Markovićevi, po tedanjem predsedniku predsedstva. Papirji so bili videti isti, ničle so bile spet porezane in rekli so, da pa bo poslej denar več vreden.

No, prvo delo, ki sem ga opravljala honorarno, vzporedno ob gimnaziji v lokalni zvezi kulturnih organizacij kot kurirka na kolesu, je potekalo prav v času, ko so na esdekaju preračunavali Markovićeve dinarje v slovenske bone (za vsak primer pa smo kljub vsemu vse vzporedno preračunali v marke). Ko sem čez dobro leto prišla na faks, sem prve najemnine in življenjske stroške plačevala v tolarjih in v tolarjih sem dobila tudi prvo plačo. Čez nekaj let smo začeli plače preračunavati v evre in ta čudna, velika valuta je nekega dne oklestila tudi mojo plačo na za nekaj mest manjšo številko. Evro se ni dal zlahka: ni ga bilo treba preračunavati v še nekaj drugega, in če si prečkal mejo, si lahko mirno plačal kavo z istimi kovanci, ki so ostali v denarnici od prejšnjega dne. Pa tudi obrok mojega kredita se čez noč ni čudežno zmanjšal, tako kot se je generaciji pred mano.

Tako lahko otrokom s to dolgo zgodbo, polno oklepajev, primerjav in stranpoti, povem le, da sem v svojem življenju služila in plačevala s šestimi valutami in preračunavala v sedem, osem valut – težko pa iz tega povlečem nauk o varčevanju, težko razlagam o varnosti, o prihodnosti, ki da naj bi je mi imeli več, kot je imajo oni. Kaj pa če bi nas nehalo skrbeti za naše otroke in vnuke? Kaj pa če so se zmeraj vsi tisti, ki so mislili na vnuke, lepo po domače zmotili? Ko smo hodili v osnovno šolo, so nas učili, da so za svoje vnuke zgradili čudovito prihodnost. Po vseh izračunih je ta prihodnost danes. Kaj pa če bi generacije enkrat za spremembo skrbele za svoje dedke in babice? Jim skuhale kosilo in spekle potico?

Proti tej zapleteni zgodbi o posvetnih valutah, brez pravega nauka in logike, je božična legenda tako preprosta in jasna. Je zgodba o rečeh, ki štejejo v življenju. Je zgodba o mladi družini, ki si išče prenočišče in jo na koncu prenočijo revni pastirji. Je zgodba o detetu, ki se rodi v štalci in vseeno spremeni svet. Je zgodba o novem rojstvu, zgodba o zvezdi vodnici in zgodba o ljubezni.

Lepe praznike in veliko dobrih, preprostih zgodb v novem letu.



* Prispevki so mnenja avtorjev in ne izražajo nujno stališč uredništva.