Tiskane izdaje
Čakam. Že vse od osemnajstega junija vsak dan pričakujem, da se bo zgodilo. Takrat smo se nehote razkrinkali sami in samo še vprašanje časa je, kdaj bom dobil pošto ali, še slabše, kdaj bom novico prebral v vseh medijih.
Na odprtju razstave vojnih fotografij v Muzeju novejše zgodovine Slovenije se mi pravzaprav še ni posvetilo. Pozneje sem razmišljal, da bomo potem, ko bodo modro-rumeni borci za očiščeno Slovenijo opravili s svojim murgelskim trnom v peti in z njim v kombinaciji z drugimi člani prvega poosamosvojitvenega slovenskega predsedstva, verjetno prišli na vrsto mi, saj bodo veleizdajalce iskali še naprej. Morda bo vmes še kakšna skupina srednje pomembnih veleizdajalcev iz politike ali uradništva, potem ko bo zmanjkalo tudi teh, pa bo vesoljna Slovenija seznanjena tudi z veleizdajo fotografov in novinarjev, ki smo s fotoaparati spremljali vojno za Slovenijo.
Kajti štirideset avtorjev vojnih fotografij, katerih dela so razstavljena v muzeju, je bilo med dnevi spopadov vedno tam, kjer se je najbolj dogajalo. »Fotoreporterji so bili na prostem med letalskimi napadi, medtem ko so drugi bežali v zaklonišča, vozili so se po praznih cestah, medtem ko so drugi ostajali v zavetju doma, bili so v središču spopadov, čakali na odločilne trenutke in tvegali lastna življenja,« je v katalogu razstave zapisala kustosinja Irena Uršič in tako posredno že sama priznala, da smo bili vsi skupaj veleizdajalci. Kajti bili smo poleg, pa smo samo fotografirali. Tako je Tomi Lombar v Podutiku samo posnel fanta, ki se je postavil pred tank, namesto da bi stopil k njemu in bi skupaj ustavila tankovsko kolono; Joco Žnidaršič je v Mostah pri Komendi brez besed, samo s škljocanjem sprožilca na fotoaparatu, spremljal pogajanja med častnikom JLA in predstavnikom teritorialcev, namesto da bi posegel vmes in rekel kakšno dobro besedo za Slovenijo; Miško Kranjec je v Volčji Dragi samo posnel vojake JLA, ko so s pomočjo zemljevida iskali pravo pot, namesto da bi patriotsko uporabil zvijačo in jih napotil v napačno smer. Tudi sam bi morda lahko, namesto da sem jih fotografiral, fantom v Gornji Radgoni pomagal metati molotovke na kolono JLA in tako pomagal dogajanje obrniti domovini Sloveniji v prid. Vsak od štiridesetih sodelujočih na razstavi bi pred petindvajsetimi leti lahko naredil za domovino več, kot da smo samo fotografirali. In zdaj prihaja čas obračuna.
Veleizdajalec je po našem kazenskem zakoniku sicer tisti, »kdor s silo ali grožnjo, da bo uporabil silo, ogrozi obstoj Republike Slovenije ali tako poskuša spremeniti njeno ustavno ureditev ali strmoglaviti najvišje državne organe«, tako da mi ni povsem jasno, kako lahko modro-rumeni branilci domovine v ta pojem tlačijo Milana Kučana in del takratnega predsedstva. A če so veleizdajalci Kučan, Zlobec, Plut in Kmecl, smo veleizdajalci tudi mi, fotografi. Oni že vedo.
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
