Brodet s škarpeno: Hotela si temno, temneje ne gre

Če ste se ga minulo noč zatolkli, vam niti KPK (komisija za preprečevanje kozlarij) nič ne more. Enkrat na leto so dovoljene sanje, je rekel Martin. Tisti, ki so upali, da bo Istrabenzu v enem letu vendarle uspelo najti luknjo za privatizacijo polovice Vinakopra, so se očitno zamerili Martinu. Vrti se jim, še preden pridejo do kleti. Veste, zakaj je še niso prodali? Ker ne vedo, koliko je vredna. Po enem letu! Stvar ni tako preprosta, razlaga Brodagent 007. Hočeš ali nočeš bodo prišli do predkupne pravice, ki jo ima Luka. In tam je treba stvar zaplesti do amena in še malce čez. Saj veste: nihče več ne obogati čez noč in brez truda. Nikomur ni 600 hektarjev vinogradov več na pladnju serviranih.

Parcele so, hotelov in cest pa od nikoder. Kje so tisti časi, ko je, denimo, Grafist lahko za pičle štiri milijončke kupil portoroško Figarolo in Tivoli hkrati. V šestih letih je z najemninami že pokril investicijo in zdaj vsega tega niti trikrat dražje ne bi prodal. Če bi se le dalo, bi vse to še vsaj dvakrat povečal, da bi lahko zahteval petkrat več. Figarola in Tivoli sta najlepši primer, zakaj se v Portorožu ne izplača graditi hotelov. Bavčar v sto letih ne bi poplačal vložka v Palace! Miodrag je stresel nekaj več kot 20 milijonov drobiža za Kempinski Palace, ampak iz njega potegne bistveno manj, kot iz starih pritličnih lokalov sredi promenade izcedi Ante samo z najemninami. Investiral pa je petkrat manj. Še hitreje bi denar obrnil, če bi investiral v šotore.

In še izolske parcele. Te krožijo, prometa z njimi je čez glavo, ene policija ovaja, drugih še ne, stanje v Izoli pa je stoletje isto: izgubljeni so v vesolju, Marsovcev od nikoder. Pa imajo toplo vodo tik pod nogami, saj kar sama vre na površje. Župan Igor sanja, da bodo dobili hotelirje, ti pa si še v Portorož ne upajo in tam še najraje mas(akr)irajo svoje delavce. Izolani čakajo, na Godota (nas uči furešt Mlakar).

In potem se avtohtoni priseljenci jezijo, ker jih Ljubljančani že 50 let vlečejo za cestni nos. Ni lepšega kot na žaru vrteti priseljene domorodce. V treh potezah jih skregaš in spelješ v napačen tunel. Dokler oni kvalitetno nakladajo tone in tone besed, gre vlak z denarjem v drugo cesto. Denar za obalno cesto je bil predviden še pred letom 1980, a ker se nikakor niso mogli zediniti, so pametni Emonci raje koristno zgradili obvoznico okoli Ljubljane. Nikogar ni bilo, ki bi rekel, da se ne smejo zadolžiti, ker jim Brusli ne dovolijo javnega dolga. Tako bo tudi tokrat. Psi lajajo, ceste pa bodo raje gradili v senci, kjer ni nevarnosti za sončarico in opekline ...

Kdo pravi, da desetletne razprave o drugem tiru ne zaležejo? V Tržiču Italijani gradijo terminal za avtomobile, v Trstu podaljšujejo sedmi kontejnerski pomol in tržaška pristaniška uprava si je postavila cilj v kratkem povečati železniške tire, da bodo lahko potrojili prevoz po železnici. »Brez panike! Vse je pod kontrolo, Trst je naš,« odgovarjajo v Ljubljani.