Tiskane izdaje
Če ne bi bilo črne srede, tudi ne bi doživeli blaženega razodetja, da pravica vendarle obstaja na tem svetu. In potrditve, da so slovenski sodniki svetniki, ki jim ponižni Slovenci nikoli ne bomo ugovarjali. Razen, ko gre za obsodbe nas samih. Ko obsodijo naše nasprotnike, se sodne dvorane v hipu spremenijo v utelešeno božjo pravico, pred katero smo do smrti ponižni. Le kako si naš premier zdaj upa dvomiti?! Nikoli sicer ne bi zvedeli, da je vrhunski sodnik Vilija K. na javnem dogodku očetovsko potolažil, naj ne skrbi in naj kar mirno spi, ker je božja pravica vsemogoča. Potem, ko smo mesece čakali na to pravično razodetje, in je tudi Janez Ivan javno razkril, kako se je že nekaj dni vnaprej šušljalo, kakšna bo sodba, so trije velemojstri pravice po zaslišanju potrebovali manj kot dve uri, da so premislili, predebatirali, preučili vse nove in nove okoliščine in še spisali več strani dolgo sodbo. To seveda verjamemo vsi, ki verjamemo tudi v pravljice. Najbolj zadovoljni pa smo s popravkom ustave, ki dopolnjuje 155.člen, v katerem je zelo jasno zapisano, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. No, popravek, ki so si ga sproti omislili vrhunski sodniki, pa je določil izjemo, da ima lahko pri drugem tiru spremenjeni zakon učinke v vse smeri. To se zdi Škarpeni pravično, sveže in osvobajajoče. Zdaj nam je lažje pri srcu.
Odkar je iz Kopra odplula tista grda jadrnica, ki je vodila koprsko mladino v pogubo in skušnjave, onesnaževala bistro pitno vodo Badaševice, ki se tukaj meša z najžlahtnejšim (dubrovniškim) morskim biserom, je mesto zadihalo in se znebilo hudodelcev, ki kvarijo posvečeno koprsko mladež. Pokvarjeni jadralci pa morajo za kazen znoj potiti v morju pred Portorožem, ki je po koprskih dognanjih menda črno kot obleka koprskega župana.
V njem škarpene ne preživijo, in jastogi še manj. Škarpena se zdaj, če smo že pri jastogih, toliko bolj neskončno veseli, da bo prej ali slej v brodetu namesto škarpene enkrat končal jastog, in si ga bo lahko privoščila tudi škarpenca. Če račun plača minister, ali celo minister za infrastrukturo, toliko bolje. Bomo vsaj v tem primeru lahko zapisali, kako zna prevzeti odgovornost. Škarpena pa nima nič pri tem, da je isti minister v stavno kombinacijo sprejel še dve Oradelci iz koprske Ulice OF. Princip je isti, vse ostalo so nijanse (Đorđe B.) in jastog mora biti (poznavavši Oradelce) rahlo večji. Prevzeta odgovornost bo seveda malenkost v primerjavi z napredovanjem, ki nedvomno čaka vsakega uspešnega državnega uradnika. Prijatelji nikoli ne pozabijo zaslužnih.
