Brodet s škarpeno: Prihaja Božič

Brodet s škarpeno

Objavljeno
02. december 2017 16.32
Boris Šuligoj
Boris Šuligoj
V Službi državomučnih humoristov so se znašli pred dilemo: ali naj njihovo najuspešnejše podjetje Muka Koper božič praznuje na klasični 25. december ali raje 7. januarja. Da ne bi bilo zamer, so sporočili, naj pride Božič v Muko nekje vmes, najverjetneje 29. decembra. Ob tem prazničnem direndaju so ugotovili, da najbolj ugajaš državnemu sovražniku, če spraviš sindikat proti sindikatu in če se pisanja anonimk lotijo sindikalni šefi. Dobili smo tudi dodatno obvezno razlago: »Skupščino Muke Koper selimo v Portorož, ker imamo zelo čisto vest, sicer nam je ne bi bilo treba seliti. Le praznike smo želeli polepšati zaslužnim delničarjem z zakonsko nepredvideno nezaupnico v praznično okrašenem Portorožu.«

Še pred Božičem pride v ljubljansko močvirje na obisk Frans iz dežele mlinov na veter. Po namigih bo poskušal dve balkanski plemeni naučiti dvojega: spoštovanja sodbe vrhovnih sodišč in hkrati dogovora o tem, kako bi te sodbe vsaj nekoliko dodatno prelisičili. Arbitražni sporazum je govoril o tem, da mora sodišče določiti stik med slovenskim teritorialnim in odprtim morjem. In zdaj, dragi bralci, pošteno povejte, ali so sodniki upoštevali sporazum? So določili stik ali pa namesto njega vrinili hrvaško morje, ki so ga po asimetrični politični matematiki poimenovali »stik«? Hrvati so užaljeni, njihovega morja ne bo nihče zmerjal z »junction«. Zahtevajo, da se mu reče hrvaško morje, za kazen pa naj jim pripada tudi Savudrijska vala, čeprav je hrvaška obala v tem zalivu krajša (in ji že zato pripada manj morja). Vse, kar dobijo v njem, je božji dar, ker nikoli v prejšnjem življenju tega zaliva niso imeli. Ampak, med brati in med sodniki je vse mogoče. Zato ima mlinovetrski Frans pravzaprav otročje lahko nalogo: Hrvate mora prepričati o tem, da se njihovemu morju lahko v haaški judikaturi včasih (ampak res samo včasih in izjemoma – po slovenski televiziji, morda) reče tudi stik, Slovence pa, da v Savudrijski vali pokažejo nekaj več srčnosti do južnih bratov, ki imajo premalo morja za vse svoje načrte.

Najuspešnejša vlada je deloma že sprejela holandski namig. Naš Mirko kmetijsko poglobljeno vztraja pri Sopsu, čeprav ta ribičev ne zanima. Piranskih ribičev ribolov do Vrsarja niti v sanjah ne, ker se njihovi čolnički komaj prizibajo do roba domačega zaliva in je Sops zanje samo hipotenuza (teoretična hipoteza). Zato pa bi morsko bogastvo do Ankarana kljub videzu nezainteresiranosti precej zanimalo deset umaških morskih volkov, ki lahko s svojimi ribolovnimi bolidi v 16 urah počistijo vse liste, ciplje, sardone in sipe iz Janezove mlake, z babicami, giricami in škarpoči vred (da o škarpeni ne govorimo).

Tisti, ki bi radi zvedeli, kako so lahko pred 50 leti v pičlih treh letih zgradili prvi tir, bodo danes na prazniku v Dolu pri Hrastovljah. Državnih strategov ne bo, ker se oni iz zgodovine nimajo kaj učiti. Da pa lahko en Vili po jasno izraženi referendumski volji o drugem tiru še zmeraj tuja moda na tujem žaru cvre, si niti v diktaturi proletariata ne znajo predstavljati. V 50 letih se marsikaj scvre in sfiži.