Brodet s škarpeno: Strah in trepet skrbnih mam

Bruseljsko pravo nas uči: ukradi, pristani na sodbo in po sodbi obvezno zahtevaj dialog.
Objavljeno
23. februar 2018 19.05
Boris Šuligoj
Boris Šuligoj

Glasbeni in avdio inženirji in TVSLO producenti prvega Eminega predizbora še za minimalno znosen saund* (*zven) predstavljenih štiklov niso znali poskrbeti, kaj šele za vzdušje, prostor, vodenje ali predstavitev komadov. Slabše od šagre istrskega vaškega veseljaškega društva, zakaj bi se potem sploh ukvarjali ali celo zgražali nad glasbenim in ustvarjalnim dometom slovenskih trubadurjev. Če ne bi bilo treh Izolank, pa bi lahko itak mirno pozabili na dogodek.

Ne vem, če so vsi ti glasbenoizborski doktoranti sploh kdaj slišali za Sanremo. Morda se ne bi čudili ali zgražali nad dejstvom, da je samo letošnji glavni diktator (občasno kantavtor) ligurskega glasbenega nad dogodka Claudio Baglioni prejel 600.000 evrov honorarja za enoletno pripravo in enotedensko vodenje festivala. Michelle Hunziker jih je pospravila 400.000 in Pierfrancesco Favino še 300.000 evrov. Skupaj samo voditeljski trojček za slovenske razmere nezaslišnih 1,3 milijončka evrov. Sanremski festival je stal 16,5 milijona evrov, z oglasi so iztržili 25 milijonov. Slovenija je 30 krat manjša od Italije in naj zato špenda za Emo tolikokrat nižji znesek: naj da trem voditeljem 45.000 evrov, glasbenikom po 5000 evrov za štiklc, zmagovalcu pa denimo 30.000 evrov nagrade in pokrije še vse stroške potovanja na Eurosong, pa da vidimo, kaj zmore šentflorjanska vas! Saj vem, da se bo kdo hvalil z nizkoproračunskim dosežkom Eme. Ni se kaj hvaliti, sramota je nemalokrat večja od slehernega proračuna.

Kaj bi Slovenci brez Hrvatov! Ko sami na snegu ne zmorejo več, jim nesebično na pomoč priskočijo južni bratje. V EU so prišli pred par leti in morali za ribištvo prevzeti tam nekje 260 milijončkov podpore. Slovenski ribiči pa so samo v enem mesecu prejeli več hrvaških kazni kot vse EU pomoči od vstopa v EU - dva bela in dva črna. Kriva je menda dolžina. Obale. Zaradi te dolžine od ameriških veleposlanikov do ŽanKloda Junca slišimo naslednjo nadvse nevtralno modro: "OK, sodniki so določili mejo, zdaj pa naj se državi še lepo zmenita!" Škarpena ne razume Slovenije, ki se noče zmeniti s Hrvati. Bo pa novodobni pravdni nauk s pridom izkoristila v naslednji pravdi. Bruseljsko pravo nas uči: ukradi, pristani na sodbo in po sodbi obvezno zahtevaj dialog.

In kaj bi Koprčani brez Kim Džonga! Minule dni je pricurljala na plano težka resnica, kako si Kim Džong predstavlja vodenje komunalnih podjetij, še posebej tistih, ki dišijo po marjeticah. Če se v Kopru po naključju pojavi nogometni talent, pa čeprav izolski, ki bi ga z veseljem bildali tudi pri kakem euroligaškem moštvu, to ni priložnost za talenta, ampak za mešetarje. "O talentih odločam jaz," je zato pravilno rekel Kim Džong. In ker se je po naključju zgodilo, da mu je prav ta talentič zbrisal med kavbojskimi nogami k olimpijski Mandarini, je bil ogenj v strehi. "OK," je rekel Kim Džong, "talente ste mi maznili. Jaz pa bom vse njihove mame zmetal iz služb." Fant ima prav. Kako bi si sicer sploh lahko prislužil tako svetovljanski Kimdžongov čin: najlepši, največji, najmodrejši in tudi najbolj žleht, če je treba. Strah in trepet skrbnih mam. Pravi mož v pravih spodnjih hlačah.