Carpe DiEM25

Je demokratizacija Evrope utopija? Edina alternativa je distopija pred našimi očmi, pravi Varufakis.

Objavljeno
09. februar 2016 16.32
Saša Vidmajer
Saša Vidmajer

Evropska unija se mora radikalno demokratizirati, ali pa je ne bo več, sporoča bivši grški finančni minister Janis Varufakis v manifestu novega gibanja DiEM25, ki je bilo včeraj predstavljeno v Berlinu. Lokacija legendarnega teatra Volksbühne na trgu Rose Luksemburg, v prestolnici Nemčije, je simbolna. Berlin je srce Evrope, Nemčija kaže dvojno nrav: je utelešenje nepopustljivega diktata varčevanja, lani je Grčiji dokazala, da volitve pač ne morejo spremeniti ekonomske politike; ta čas je kanclerka Angela Merkel edina na kontinentu, ki razume, da lahko begunska kriza uniči Evropo. Kje drugje, kot v Berlinu, bi bil ustreznejši podij za lansiranje panevropskega gibanja? Karte so bile razprodane nemudoma, v dveh, treh dneh.

Kratica DiEM25 pomeni Gibanje za demokracijo v Evropi 2025, gledamo smrt demokracije, brez dejanske rekonstrukcije Evropa ne bo preživela – ali bo demokratizirana v naslednjem desetletju ali je ne bo več, govori zvezda leve politike in ob njem karizmatični hrvaški filozof Srećko Horvat. Evropa, skratka, potrebuje nov začetek; na začetku čudoviti projekt, kozmopolitski, z izginjajočimi mejami, skupnimi institucijami, solidarnostjo, se je sfižil v kartel birokratov; je kot Opec oziroma katerakoli korporacija. Zato je potrebno reševanje Evrope. Eden od predlogov je oblikovanje ustavodajne skupščine, ta bi razpravljala o »prihodnjem demokratičnem ustroju, ki bo v roku enega desetletja zamenjal aktualne evropske dogovore«.

Varufakis ponuja alternativo v času, ko je Evropa na robu kolapsa in so evropski voditelji povsem izgubljeni. Celina ima za seboj strašno periodo. Zamišljena je bila kot povezava enakovrednih članic, z evrsko krizo se je spremenila v golo dolžniško-upniško razmerje. Verjela je v odprto družbo, s prihodom enega milijona beguncev je pokazala svoje resnično, nacionalistično bistvo. Države članice sebično branijo vsaka svoj interes, pogosto na račun druga druge. Junak Evrope je bolj Orban kot Merkel. Z begunsko krizo je prišel račun za evropske intervencije na Bližnjem vzhodu. Nazadnje je teroristični napad v Parizu pokazal na džihadizem v sredici Evrope.

Zdaj, ko evropske politične stranke zagovarjajo bodisi izstop iz Unije in nacionalne rešitve bodisi predlagajo reformiranje v okviru obstoječih institucij, se DiEM zavzema za radikalne politične in ekonomske spremembe, vključno s preoblikovanjem obstoječih sporazumov. Terja radikalni internacionalizem.

Novonastalo gibanje bo najprej mreža vseh zainteresiranih, kasneje obstaja možnost preoblikovanja v stranko, ki bi šla na evropske volitve. Včeraj so v gledališče Volksbühne prišli predstavniki levih in zelenih strank v Evropski uniji, od nemške Die Linke in socialdemokratske SPD, prek britanskih laburistov in Zelenih, do španskega Podemosa, irskega Sinn Feina in slovenske Združene levice.

In vendar, je demokratizacija Evrope sploh možna? Sam Varufakis priznava, da je možnost zelo majhna. Toda vizavi tej utopiji postavlja distopijo, ki jo gledamo pred našimi očmi, razpadanje EU. Pravi, je treba poskusiti. Naposled DiEM25 povzema Horacijev izrek: »Carpe diem ...« »Izkoristi dan, ne zanašaj se na jutrišnjega.«