Celjski tlačani in knezi: Baška

Baška na otoku Krku je v pol stoletja doživela turistični in stavbni razmah. Po drugi strani je v Baški še vedno tako kakor nekoč. Vsaj za Celjane in okoličane.

Je že prav, da smo tlačani kdaj tudi hvaležni svojim oblastem. Zapišimo torej zgodbo o nečem dobrem in ne razmišljajmo spet o kakšnem nepotizmu, finančni nepreglednosti ali kadrovskih igricah, ki se jih je morda celjska oblast kdaj šla na tistem kvarnerskem otoku ... Poletne počitnice niso čas za morska sumničenja.

Avgusta je naneslo, da sem si prvič po več kakor petdesetih letih, ko sem se že ničkolikič spet znašel v Baški in šel mimo Celjskega (počitniškega) doma v Baški, lahko utrgal nekaj trenutkov za spomine ...

Dandanes v socialne in zdravstvene kolonije ter v šolo v naravi v Baško otroke iz Celja in sosednjih občin vozijo z avtobusi. Ko sva bila še majhna midva z Lakijem, sta naju mami odvedli na celjsko železniško postajo, prevzeli so nas vzgojitelji, vlak je odpeljal in otroci smo jokali do Zidanega Mosta, mame pa doma do večerje. Na Reki so našo otroško čredico z vlaka odvedli na ladjo. Odpluli smo, črno je puhnilo iz ladijskega dimnika in že nad Njivicami je bilo vsem slabo in smo bruhali. V Baški smo se namestili na pograde in od vznemirjenja prvo noč ni nihče spal. Morje! Zjutraj smo dobili čaj, kruh in šipkovo marmelado, opoldne opekline, zvečer so nam v strahu pred drisko prepovedali sladoled pri Albancu, po devetih dneh pa smo na predvečer odhoda prikazali svoje spretnosti. Laki in Toni sta šla na vse štiri, jaz sem stopil na njuna hrbta in dvignil roke – temu smo rekli človeška piramida. Na postaji v Celju so nas spet pričakale mame in bile navdušene, da so nam tovarišice oprale, zlikale in zložile v otroške kartonaste kovčke vse oblekice – dokler niso ugotovile, da jih deset dni nismo odpirali in se ne preoblačili.

Takšni spomini so me preplavili, ko sem se ob koncu avgusta ustavil pri Celjskem domu in gledal otroke, kako so se pred zajtrkom zbrali v krogu na zelenici pred odprto zajtrkovalnico in telovadili na povelje vzgojiteljev. Vse, razen seveda modernizacij, ki jih je prinesel čas, je bilo kakor pred več kot pol stoletja. Le okoli doma je zrasla ograja, na baški plaži je ljudi kot sardin in pod drevesi ob nogometnem igrišču ni osla, ki smo ga vsi hoteli zajahati, pa so samo nemški turisti imeli denar za to.

Na tem mestu se torej v imenu svojih otrok tlačani zahvaljujemo županu Bojanu Šrotu, ki je obenem skupščina podjetja Celeia v lasti Mestne občine Celje, to podjetje je registrirano na Hrvaškem in je lastnik Celjskega doma v Baški. Zahvaljujemo se, da ni doma prodal. Zahvala gre Damjanu Vrečku, načelniku Upravne enote Celje, ki modro predseduje nadzornikom hrvaškega podjetja Celeia. In ne nazadnje se zahvaljujemo nekdanjima direktorjema doma Stanetu Klančniku in Bojanu Sedlarju ter zdaj že skoraj pet let direktorju doma v Baški in podružnice podjetja Celeia v Celju Miju Zorku.

Hvala za celjsko morje, četudi je vsakega poletja enkrat konec.