Celjski tlačani in knezi: Okupacija

Tlačani gremo radi mimo celjske občine in Narodnega doma ter si ogledujemo razstavo Orožje je utihnilo ob 25. obletnici ljudskega junaštva in treznih glav, ko nismo hoteli streljati na celjsko vojašnico, pa so vojaki iz nje kljub temu odšli, mrtvih pa na nobeni strani ni bilo. Zdaj, ko več ne odločamo sami, komu gre krogla, komu pa kolajna, je spet polno izstrelkov.

Medtem ko se mediji ukvarjajo s kadrovanjem v celjskih javnih zavodih in bo – toliko že lahko vnaprej povemo – s tem kmalu tudi na straneh tega časopisa še veliko muzejskega, prireditvenega in gledališkega cirkusa, zaslužni za splošno nazadovanje ožje in širše domovine delijo bolj zanimive službe.

Dobivajo jih najbolj lojalni. Kaj so nekateri izmed njih počeli v preteklosti, ni pomembno. Koliko škode in brezposelnih delavcev je za njimi ostalo, tudi ne. Lojalnost domovini več nič ne šteje, glavno, da so ostali zvesti tistim, ki jim lahko dajo službe.

Tlačani smo se čudili, ko je pred leti prvi knez Bojan Šrot tako zasukal upravljanje občine, da je podjetje Ekos Dramlje dobilo delo pri urejanju mestnih zelenic in grmičevja, potem pa so lastniku Janezu Škobernetu dali še koncesijo za dimnikarsko službo. Da je zaradi tega propadlo Vrtnarstvo Celje, smo že omenjali, da zato v Celju dimnike še vedno ometajo mariborski dimnikarji, pa tudi.

Sprva so želeli celjski knezi prevzeti Maribor. Škoberneta so poslali v Cestno podjetje Maribor, dokončno ga je prevzel, posloval pa tako, da se s tem zdaj ukvarjajo sodišča. Potem je podjetje pognal v stečaj, 700 delavcev pa na cesto. Menda se je prav zato podjetju reklo, da je cestno. Tako kakor je bilo cestno tudi Cestno podjetje Celje, kasneje imenovano Ceste mostovi Celje, ki je prav tako poslalo ljudi na cesto, večino poslov in nekaj delavcev pa je prevzelo podjetje Vzdrževanje in obnova cest (VOC), za katerega v registrih piše, da je njegov lastnik Roman Moškotevc.

Ampak to je čudno. Zakaj je namreč znani in sposobni poslovnež Moškotevc v VOC-u zaposlil Janeza Škoberneta? Ker je tako sposoben, da je mariborsko cestarijo uničil?

Naprej. Ko so torej celjski knezi v dogovoru s Francem Kanglerjem še načrtovali okupacijo Maribora, je Šrot v pomoč Kanglerju za direktorja občinskega Nigrada poslal Silva Plesnika, svojega vodjo občinskega oddelka za okolje, prostor in komunalo. Vse se vrača, nič se ne plača, tudi Plesnik je zdaj že pri Moškotevcu v VOC-u.

Mariboru več ni kaj vzeti, zato se Šrotovi kadri vračajo v Celje.

Da knezom že dolga leta tlačani in domovina dol visijo, za izstrelke pa se vedno najde kruh, dokazuje tudi sveža Šrotova kadrovska poteza. Ko si je dosedanjo vodjo oddelka za okolje, prostor in komunalo Ingrid Mastnak prejšnji teden postavil za direktorico občinske uprave, je na njeno mesto iz svoje kvote zaposlitev na zaupanje postavil Konjičana Dušana Slapnika. Prav tistega Slapnika, ki je bil komercialni direktor pri Škobernetu v CP Maribor.

Ni več vojne za domovino, temveč za dobrine. Zato knezi potrebujejo kadrovske izstrelke. Nam so orožje vzeli, čeprav smo pod okupacijo.