Celjski tlačani in knezi: Perspektivni

Piše v celjskem časopisu, izdanem pred občinskim praznikom, da je Celje mesto brezčasnega vrveža, kakršnega ni daleč naokoli po sosednjih državah. No, kdor še ni prišel dlje od Trojan in Tepanj, lahko verjame. Pa dobim še sporočilo z občine, da je Celje vzhajajoča turistična zvezda. Zagotovo. Že 200 let.

Potem gledam in se čudim. Lani so v Velenju zgradili Promenado kot del prenovljenega mestnega središča okoli Pake in zraven še lepo garažno hišo. Promenado morajo gradbinci zdaj že drugič popravljati. Čeprav so mnenja o projektu med arhitekti deljena, kot je med Slovenci navada, se v to ne bi spuščali. Tudi ne v dejstvo, da projekt kandidira za prestižne ameriške arhitekturne nagrade in za domačo Plečnikovo nagrado. Je pa vseeno malo čudno nekaj drugega. Če si torej, recimo, pri nas nekaj dobrega ali lepega izmislimo, potem pa idejo zapacamo, ali ni malce skregano z zdravo pametjo, da tisto vseeno hvalimo?

Vrnimo se v mesto celjskih knezov. Ali mora že stoletja dolgo biti neki večni potencial, ki se nikoli povsem ne uresniči, tlačani pa naj bi se s tem naokoli hvalili kakor prebivalci one literarne vasi, ki so ji pravili mesto? Ali moramo biti zadovoljni s tistim, kar oblasti v potu svojih obrazov za tlačane in vas, pardon, mesto naredijo, česar, roko na srce, ni malo, ali naj bomo ljuti kritizerji vsega, kar pozabijo, spregledajo ali pa se jim pač ni ljubilo?

Vsak tlačan naj se odloči sam. Ne nazadnje Butale niso ene same, Butale so tudi vasica s 500 prebivalci in zdravstvenim domom v Bocvani. Tudi tam imajo nekakšno kulturno dediščino in kočo, ki je pogorela kakor Rakuschev mlin, tudi oni imajo svoje legendarne plemenske poglavarje, kakor ga ima Celje dandanašnji in kakor jih je imela za časa celjskih grofov, in tudi v Afriki so ponosni na svoj turistični potencial in mušji vrvež.

Ker, če takole obrnemo, je prejšnja država dočakala 45 let, naša sedanja pa jih ima že 25. Časa, da bi že enkrat Celje preraslo svojo večno obetavnost, Velenje pa udarništvo, ni več veliko. In naprej, tudi kaj drugega se prav veliko še ni spremenilo. Ve se, kdo je v mestu celjskih knezov prej pekel burek in kdo ga danes, znano je, da je bila celjska zemlja zastrupljena že prej in je še danes in da je v tem prelepem mestu vsaka jesen lahko poplavna, pa še nobena poplava ni odnesla nadlog, ki tlačijo tlačane.

In v Šaleški dolini, če kdaj o tem niste razmišljali, minevajo leta in desetletja, pa imamo tam še vedno najmlajše slovensko mesto. Le koliko stoletij bo moralo čakati, da bo kakšna druga vas zrasla okoli svoje mlakuže, ki ji že sedaj pravijo jezero in bo postala mesto?

Ta večna perspektivnost, ti nikoli izkoriščeni potenciali, ta zagledanost v lastno pomembnost, tovrstna propaganda so naš največji problem.