Celjski tlačani in knezi: Telovadnice

Pred izbruhom grške krize sem se med pohajkovanjem po otoku Karpatosu čudil glavni otoški cesti in tablam, da jo gradijo z denarjem EU. Njena severna tretjina je širok nov asfaltni trak s svetlečimi odbojnimi ograjami, južna tretjina razmeroma dobro vzdrževana stara cesta, srednjega dela ceste pa takrat še ni bilo mogoče prevoziti brez najetega terenskega vozila, za katerega sem moral v izposojevalnici podpisati, da ga ne bom vozil po makadamu.

Starejša Nizozemka, ki že desetletja prihaja na Karpatos, je med pogovorom na Apelli, eni najlepših plaž na svetu, dejala, da so denar za cesto dobili že vsaj trikrat, pa je vsakič izginil.«

Ko sem pred nekaj leti sedel na kosilu z veleposlanikom Evropske komisije v Sloveniji Erwanom Fouerejem, mi je ob vprašanju, zakaj dovolijo Vegradu graditi celjsko čistilno napravo v Tremerjah mimo pogodbenih določil, namignil, naj ugasnem snemalnik. Potem sem iz njegovega uglajenega diplomatskega besednjaka razbral, da je denar pač treba porabiti, sicer se bodo predpridružitveni in drugi bruseljski skladi v prihodnjih proračunih EU skrčili.

Koliko je bilo po Evropi in državah kandidatkah v preteklosti tako zapravljenega razvojnega denarja, ne ve nihče. Mnoge projekte je Bruselj plačal večkrat, jih preplačal, politične elite in njihovi prijatelji od Bruslja pa vse do zadnje balkanske vasi pa zaradi tega niso delali posebnega cirkusa. Se je vsem izplačalo. Enim, da so mirno opravljali svoje funkcije, drugim, da so mastno zaslužili.

Zadnje leto, dve tudi občasno izvemo, da je bilo treba tudi v Sloveniji vrniti evropski denar, ki ga je kdo neupravičeno pridobil. Z našega konca je še vedno zanimiv primer Rimskih Toplic, kjer je prav tako deloval Vegrad, najbolj svež je primer mariborske Betnave, za katero je nadškofija evropska sredstva že predlani vrnila, sodišča pa sojenj vsem odgovornim še niso končala.

Obstaja seveda tudi druga plat nepovratnih evropskih pomoči. Tista, ki gotovo šteje mnogo več denarcev in s pomočjo katerih po slovenskih občinah gradijo telovadnice, kulturne domove, vodovode, kanalizacije, obrtne cone, čistilne naprave, krotijo reke in poplave. Slovensko podeželje je desetletja dolgo zaostajalo v komunalnem razvoju in tovrstne potrebe občanov so še vedno večje od možnosti, mi je oni dan razlagal ljubenski župan Franjo Naraločnik.

S tem lahko tudi razložimo, zakaj denarja EU v Sloveniji nismo v izdatnejšem obsegu usmerjali v nove tehnologije in nova delovna mesta. Tudi projekti za evropska sredstva do leta 2020, ki ga Janezu Jazbecu na Razvojni agenciji Savinjske regije pošiljajo savinjski župani, je bolj komunalen kot ne.

Ob tem si zastavljam dve vprašanji: kako je mogoče, da Evropa v času krize še vedno zbere dovolj sredstev za telovadnice v svojih odročnih krajih? Bomo razvite članice ujeli, če bomo telovadili?