Celjski tlačani in knezi: Ženske skrivnosti

Letošnje prireditve Poletje v Celju je občinski Zavod Celeia takole mimogrede in malce po nemarnem posvetil tudi 600-letnici kronanja Barbare Celjske za nemško kraljico. Po nemarnem, pravim, in mimogrede tudi, saj ji je ob tem zamenjal mamico.

V zajetni brošuri s programom poletnih prireditev, ki so jo ta teden v nabiralnike dobila vsa presrečna celjska gospodinjstva, so na Zavodu Celeia za Barbarino mamo razglasili Katarino Celjsko Kotromanićko, bosansko plemkinjo in ženo grofa Hermana I. Celjskega. Barbarino babico torej. Takole so napisali: »Barbara Celjska je leta 1401 dopolnila 9 let in se zaročila s Sigismundom Luksemburškim. Njena mati, Katarina Celjska, je organizirala velike priprave na slavje in izobraževanje za grajske spletične na področju za ženske skrivnosti.«

Barbarina mamica in žena grofa Hermana II. Celjskega je bila seveda Ana Schaunberška, in ne Katarina Celjska. Morda je Barbarina babica res organizirala kakšno spolno izobraževanje za grajsko žensko osebje, mama že ne. Ta je ob kopici svojih otrok imela dovolj skrbi z radoživim možem, med drugim tudi očetom Friderika II. Celjskega, ki je postrani marljivo skrbel za potomstvo.

Ampak Celjani lahko zdaj zmotam o svojih slavnih grofih dodajo še nejasnost z Barbarino materjo. Namesto da bi o Celjskih vsako leto vedeli več, vedo manj. Nič ne pomaga, da v Pokrajinskem muzeju Celje pišejo nove in nove poljudne knjižice o grofih, nič ne pomaga, da se po letošnjem ponatisu knjigice o Barbari Celjski avtorica Rolanda Fugger Germadnik prijazno odzove na vsako povabilo k predavanju o slavni Celjanki. Ona si potrpežljivo prizadeva za razgledanost naslednikov tlačanov in meščanov, potem pa neki občinski zavod, ki naj bi skrbel za kulturne prireditve in turizem, celjskim prednicam zamenja mamice.

Ena takšnih zablod o Celjskih je tista, da so bili knezi, in ne grofi in na uradnih občinskih prireditvah velja skoraj za žalitev, če jih kdo imenuje za grofe. Pa je resnica takšna, da sta naziv deželnih knezov izmed Celjskih imela le Friderik II. in njegov sin Ulrik II., pa še tadva ga skoraj nista uporabljala. Kljub temu ima Celje danes Trg celjskih knezov in mestu pravijo, da je knežje.

Zato bi kakšno izobraževanje za sodobne mestne spletične na Zavodu Celeia niti danes ne bilo odveč. Pa ne o ženskih skrivnostih, da se razumemo, o njih menda vedo še preveč, temveč bi jim bilo treba podati nekaj podrobnih lekcij o tisti mestni zgodovini, o kateri tako rade pišejo neumnosti, ki jo poskušajo prodajati turistom v mestu in ki jo razširjajo na sejmih v Moskvi, Parizu in še marsikje, kjer Zavod Celeia Celje ljudi vabi k obisku starodavnega Celja.

Najprej bi jim bilo treba v glave vbiti, kdo je čigava mamica.