Čigav je Udrih, naš ali vaš?

Po odzivih sodeč si košarkarski navdušenci že brusijo jezike in prste, da bodo po koncu sezone v ligi NBA »Udrihali«. Ni kaj, eden od najbolj nadarjenih slovenskih košarkarjev v zgodovini Beno Udrih v dosedanjem delu sezone v dresu Memphisa igra morda najboljši »basket« v karieri. Zdi se, da igra za užitek ali pa za zadnje milijone dolarjev, potem ko v 33. letu starosti pred seboj nima več veliko dobičkonosnih let. V najslabšem primeru bi lahko svojo profesionalno »jesen« sklenil v Turčiji, Španiji, Grčiji ali Rusiji, če mu bodo v NBA obrnili hrbet. Da bi se v domovino vrnil brez prebite pare, pa je tudi malo verjetno, ne glede na njegovo v skrivnost zavito ločitev, ki mu je najbrž vzela kakšen milijon preveč.

Več in bolje ko bo Beno igral, bolj bo vroče v Sloveniji. Selektor Jure Zdovc se po malem že pripravlja na strelice z vseh strani – streljali bodo nasprotniki Udrihove vrnitve v slovensko reprezentanco in njegovi zagovorniki. Nastajale bodo struje ali še huje, lobiji, ki bodo narekovali, kdo lahko igra in kdo ne, pri čemer bi lahko bil v ospredju klasični argument: pomembno je, da je »naš«.

Pri opredelitvi, čigav je Beno, naš ali vaš, pa nastane velika zagata. Beno Udrih v svoji zapleteni košarkarski zgodbi pravzaprav nima svojega moštva. On je, čeprav je dvakratni prvak NBA, igralec tipa »one man band«. Da ne bo pomote, na igrišču je morda tudi za plejmejkerja prevelik altruist, če že ni, pa je vsekakor premajhen egoist. Beno igra košarko, kot da je še vedno velik talent. Zame je igralec z romantičnim pridihom. Goran Dragić pa je atlet! Z več nadutosti bi Udrih lahko krepko zaznamoval evropsko košarkarsko zgodovino, kot igralec v NBA ali pa na stari celini. Toda njegova največja napaka ali slabost je, da nikoli ni bil del moštva z dušo in srcem. Nanj ni bilo mogoče računati. Vsaj tako vedo povedati dobri poznavalci razmerij znotraj odločujočih košarkarskih krogov. Takšen sloves si je utrdil tudi s svojimi nepredvidljivimi odločitvami v preteklosti, ki vendarle niso bile samo enostransko črne. Njegovih pojasnil o razlogih za zavrnitve reprezentance nikoli nismo dočakali.

Udrihova (premišljena) dejanja, ki so vznemirjala in razdelila navijače, so bila po malem »cimerotičevska«. Bila so neodgovorna. Toda nogometni dribler je bil za svojo neodgovornost (in nesporen talent) nagrajen. Navijači ga še zdaj preprosto obožujejo, čeprav lahko brez kančka slabe vesti zapišem, da je vsaj Olimpijo pustil večkrat na cedilu kot Udrih reprezentanco. Seveda vražji Cime ni bil kaliber za veliko sceno, na kateri je plesal le toliko časa, kot mu je namenil Srečko Katanec, medtem ko so vsi selektorji od Udriha pričakovali velika dejanja, dobili pa skoraj nič. Pogosto tudi zaradi svojih zmotnih odločitev in prepričanj.

Kolikor poznam Zdovca, bo raje stavil na vojaka, ki mu zaupa, kot na mojstra, ki bi ga lahko pustil na cedilu. Moja velika želja pa je, da bi Udriha v glavni vlogi videl na veliki sceni tudi v reprezentanci.