Človek obrača, 
da se ti obrne!

Tistega lepega gospodovega dopoldneva gredo ata pa dvoje otročadi, starejše punče in mlajši fante, v svetlo mesto. Sami so, tako rekoč ves dan samorasli, kajti mami je, čeravno vse poštenjakarice vsaj en dan od sedmih počivajo, službovala, da bo več dinarčkov. Zanjo in za temeljno združnostno celico.

Ko so odrinili iz prebivalne vasice, je bilo nebo oblakavo, pa se je proti mestu heroju sonce vse bolj heroično vedlo, in ko so prispeli do vodne žile, je bilo vesolje vedro, na ustih pa tista znana: Hej, hej, Ljubljanica, kam si namenjena!

Avto so odložili v praznem členu jare pločevinske kače, voznik je posebej pazil, da ni na katerega ležečih varuhov reda zapeljal, da ni kakšne prečrtanke prekril, skratka, da je bil pravilen. Bile so parkirne črte, kdo bi se za barve brigal. Ljubljanica je skorajda žuborela, ljudje malo nad njo kar zares vrveli od vsega prijaznega, okrnjena družinica pa se odloči za ekstremni šport: preživetje, ne v naravi, ampak v mestu, ne da bi denar stran metali. Starejši radikalno mlajšima dopove, kako je na svetu – še prej, kaj je svet – tegobno, da smo skoraj vsi brez denarja. Mala dva ga, vsaj na drugi pogled, razumeta, sočutita. In res, osem trikotnikov pice je bilo prvič dovolj za vse tri, ata si izjemoma ni maliganov naročil, plačal zase vodo, za onadva obarvano vodo. Ja, takšna kriza je bila v male možgane vžgana, da sta usvojila, kako je imel rodnik denarja samo za en par uhanov zase, hčerka je sebi in mamici kupila zapestnici iz svojega kupčka, ki ga je narinila v zadnjih treh od sedmih preživetih let, tri leta mlajši bratun še nima sredstev za preživljanje, iz dneva v dan se uspešno prebija s trmo, jokom in podobnimi orodji. Torej, oče je imel nov uhan v peti luknjici, iz katere mu nakitje največkrat izpade, kaplja osrečenosti čez rob pa je kanila, ko so v živo videli mestnega šefa. Okej, ni bil ravno na šihtu, tudi po gospodovih pravilih se bojda ne ravna in ni šel od frančiškanov, pa vendar, ni doma poležaval v trenirki pa razmišljal o teh in onih zapravljenih priložnostih.

Bilo je kot v pravljici, ne materialno, čustveno, če že ne duhovno, je bila trojica potešena, sita. Pa pridejo nazaj do vozila, pa pravi sine: »Hej, hej, oči, nalepko smo dobili.« Edini v kači, na levo sprednjo šipo, prekršek, dvesto ojrotov so mu odmerili tisti, ki služijo tistemu, ki ni bil doma v trenirki. Ata se iz strokovne literature pozneje pouči, da rumena črta pomeni nekaj takega kot parkirno posest bližnjih stanovalcev, ki jo je grobo zmotil. A dvesto evrov, parkrat je zaklel ko Neljubljančan, skoraj kot Neslovan, naraščaj je začutil, da je zadeva tragična, hčerka je povekala, ali ne bodo mogli na počitnice ali kaj, sin je bil modro molčav. Oče pa je klel še za volanom, morda prvič ne zaradi drugih kretenov na cesti, ampak zaradi nevidne nedeljske sile. Ki ti jo nalepi z jasnega.

Dan potem je šel ta star na točno določen šalter plačat, če si pravočasen, odšteješ pol. Pa mu blagajnik reče, da se ne splača takoj skeširat, se velikokrat kazenske nalepke in lističi in to in tretje porazgubi. Pa je vaščan rekel: »Ne, smo pa le mož!« in odštel stotaka. In ker ob nedeljah ne hodi v sakralne zgradbe, ampak naokoli pohajkuje, si je zabeležil: človek obrača, redar obrne.

Na počitnice jih bo kljub hudi klofuti po žepu odpeljal, tudi mater, kajpada, za koliko kepic je nedolžno mladino prikrajšala temnikavo rdeča nalepka, pa še vedno izračunava.

Veliko je v življenju grešil, a doslej še nikdar plačal toliko kot za nedeljsko nenamerno, neobjestno, nevedno, nikogar moteče ali brigajoče parkiranje v mestu heroju.