V nadaljevanju preberite:

V letošnjem letu je usojeno srečevanje dveh jubilejnih sklopov. Po eni strani spominjanje na osemdeseto obletnico invazije na Jugoslavijo in vse, kar je iz nje sledilo: okupacija, odpor, revolucija, kolaboracija – ne nujno in predvsem ne za vsakogar v tem vrstnem redu. Po drugi strani imamo seveda okroglo obletnico samostojne Slovenije, toliko pomembnejšo, ker se jih je nabralo veliko manj – in je zato vsaka pomembnejša, občutek, da jo moramo še posebno pozorno zaznamovati, pa temu primerno večji.

Dva vzporedna niza spominov, ki se prepletata, se križata pod nenavadnimi koti, tu pa tam trčita drug ob drugega. Predvsem pa letos, kot še nikoli doslej, simbolizirata družbo, ki se je zagozdila v dveh vzporednih simbolnih tirnicah. Komunikacija med segmenti družbe, ki gojijo drugačne spomine, pa kot da je povsem odpovedala. Dodajmo še bližajoče se supervolilno leto in ni presenetljivo, da se na obeh straneh (da, »on both sides«) pojavljajo vse očitnejši poskusi mobilizacije zgodovinskega spomina v politične namene. Ali bi bilo namesto spomina pravilneje reči – pozabe?