Dobro jutro: Dobra stara hoja

O pomenu gibanja vemo danes tako rekoč že vse, vse več ljudi tudi hodi, teče, kolesari, plava, rolka in supa, vendar se vse bolj zdi, da je v ospredju predvsem fizkultura, torej obupen poskus, da bi bodisi ohranili bodisi si spet pridobili kondicijo in predvsem privlačen izgled. Kar seveda ni slabo, vsekakor pa je pomanjkljivo in nezadostno, dovolj je že pogled na zariple, praviloma ne samo popolnoma izčrpane, ampak tudi jezne obraze posameznikov, ki komaj lovijo sapo, ko se trudijo oddelati tisti njihov redni dnevni termin potenja v fitnes centrih, na kolesih ali pri teku po mestnih ulicah.

Nekoliko z zamudo mi je prišla v roke lani izdana knjiga Frédérica Grosa Filozofija hoje, ki sicer ne ponuja kakšnih posebno presenetljivih odkritij, vsekakor pa je zanimivo branje, ki na podlagi različnih primerov slavnih osebnosti definira pomen hoje. Ne z vidika vplivov na telo, ki so nedvomno prav tako blagodejni, ampak kot način življenja in predvsem kot generator idej, ki so ob tovrstni »rekreaciji« neobremenjene, sveže in inspirativne, skratka popolnoma drugačne, kot če jih črpamo iz knjig, medijev ali iz bolj ali manj neobveznih in površnih vsakdanjih kurtoaznih pogovorov.

Avtor knjige na primer navaja Jean-Jacquesa Rousseauja: »Nikoli nisem tako zelo mislil, tako zelo obstajal, tako zelo živel, bil tako zelo jaz, kakor med popotovanji, ki sem jih opravil sam, in to peš.« Verjetno to ni recept za vsakogar, ljudje smo si različni, vsekakor pa je vreden razmisleka, sploh ker danes postaja že pravilo, da je ob že omenjenem potenju glavni vzrok za vzpon na bližnjo vzpetino ali obvladovanje novega položaja v jogi selfi, ki ga takoj objavimo na družbenih omrežjih. Neobremenjene, sveže in inspirativne ideje bi nam še kako prav prišle, in to tako na individualni kot na kolektivni ravni, reciklaža pa naj ostane omejena na ravnanje z odpadki.