Dobro jutro: Kdo tam joče?
Človek bi se zjokal za časi, ko smo lahko vse dolge noči prejokali v tihoti svojih temačnih sobic.
Odpri galerijo
Pravijo, da je samo vprašanje časa, kdaj bo jokavi japonski cunami pljusnil tudi k nam. FOTO: Shutterstock
Pravijo ji jokalnica. Soba za solze. Ali za jokanje. Po analogiji z molilnico je lahko tudi solzilnica. Mesto, kjer se človek očisti. Kraj, kjer iz duše odteče bolečina.
O jokalnici poročajo kot o novodobnem izumu. Vesti o njem prihajajo hkrati z Japonske in iz ZDA, čeprav določeni detajli spominjajo na srednjeveške, drugi spet na svetovne svetobolne manire. Nove solzilnice dajejo slutiti, da je svet ne glede na vek v resnici globalna solzna vas, katere prebivalci pozabljajo, da se je tudi nasmejati mogoče vse do solz. Vzrok je najbrž v prastari delitvi dela, po kateri jok povzroča moški, joče pa ženska. Tudi jokalnice so izumili moški, uporabljajo pa jih večinoma – ženske …
V čem je bistvo izumov? Ameriškega si je omislil študent iz Utaha, vodstvo univerze pa je v knjižnici postavilo kabino, kjer se študiozna mladež lahko do sitega najoče, pri čemer mora upoštevati določen red: pred vstopom potrkati, se zjokati v desetih minutah, po »obredu« ugasniti luč in, kar je najpomembneje: jokati morajo sami.
Človek bi se zjokal za časi, ko smo lahko vse dolge noči prejokali v tihoti svojih temačnih sobic in pri tem za potoke solza imeli tudi tolažnika: svoj skriti dnevnik.
Japonci so šli v delovanju jokalnic še dlje. Njihovim lastnikom jok prinaša velike denarce. Zaposleni v njih žensko za začetek strokovno spravijo v jok, nato pa ji do onemoglosti brišejo solze z lic. In za to delo jokalnice angažirajo same čedne moške! Kot da manj čedni ženske ne spravijo še prej v jok …
Pravijo, da je samo vprašanje časa, kdaj bo jokavi japonski cunami pljusnil tudi k nam. Meni pa se zdi, da je od nekdaj tu. Da se je samo pritajil. Da je v dnevni sobi vsakič, ko se na zaslonu pojavijo Najini mostovi. Naj dvigne roko, kdor še ni ponudil robčka ženski, ki joče kot dež samo zato, ker se je Clint Eastwood za vedno odpeljal iz njenega, no, Francescinega življenja, in ker samo njen dnevnik ve, kako so v zrelih letih v dvoje videti mostovi Madisona …
O jokalnici poročajo kot o novodobnem izumu. Vesti o njem prihajajo hkrati z Japonske in iz ZDA, čeprav določeni detajli spominjajo na srednjeveške, drugi spet na svetovne svetobolne manire. Nove solzilnice dajejo slutiti, da je svet ne glede na vek v resnici globalna solzna vas, katere prebivalci pozabljajo, da se je tudi nasmejati mogoče vse do solz. Vzrok je najbrž v prastari delitvi dela, po kateri jok povzroča moški, joče pa ženska. Tudi jokalnice so izumili moški, uporabljajo pa jih večinoma – ženske …
V čem je bistvo izumov? Ameriškega si je omislil študent iz Utaha, vodstvo univerze pa je v knjižnici postavilo kabino, kjer se študiozna mladež lahko do sitega najoče, pri čemer mora upoštevati določen red: pred vstopom potrkati, se zjokati v desetih minutah, po »obredu« ugasniti luč in, kar je najpomembneje: jokati morajo sami.
Človek bi se zjokal za časi, ko smo lahko vse dolge noči prejokali v tihoti svojih temačnih sobic in pri tem za potoke solza imeli tudi tolažnika: svoj skriti dnevnik.
Japonci so šli v delovanju jokalnic še dlje. Njihovim lastnikom jok prinaša velike denarce. Zaposleni v njih žensko za začetek strokovno spravijo v jok, nato pa ji do onemoglosti brišejo solze z lic. In za to delo jokalnice angažirajo same čedne moške! Kot da manj čedni ženske ne spravijo še prej v jok …
Pravijo, da je samo vprašanje časa, kdaj bo jokavi japonski cunami pljusnil tudi k nam. Meni pa se zdi, da je od nekdaj tu. Da se je samo pritajil. Da je v dnevni sobi vsakič, ko se na zaslonu pojavijo Najini mostovi. Naj dvigne roko, kdor še ni ponudil robčka ženski, ki joče kot dež samo zato, ker se je Clint Eastwood za vedno odpeljal iz njenega, no, Francescinega življenja, in ker samo njen dnevnik ve, kako so v zrelih letih v dvoje videti mostovi Madisona …
