Dobro jutro: Nori starec
Kakšen bo generacijski prepad med šele rojenimi otroki in njihovimi starši?
Odpri galerijo
FOTO: Getty Images/istockphoto
Če sodimo po povprečni življenjski dobi v našem delu sveta, lahko pričakujemo, da bodo otroci, rojeni letos, najverjetneje doživeli tudi 22. stoletje. Tako imamo v naročju že generacijo, ki povezuje »naš« čas in »njihovo« prihodnost.
Kakšen bo generacijski prepad med šele rojenimi otroki in njihovimi starši? Ali bodo pri svojih tridesetih letih zamahnili z roko, kadar bo kdo predlagal počitnice na morju, in bodo z vesoljskim plovilom raje skočili na Mesec na vsakoletni dopust?
Predstavljajte si, kako bi se vaša hči, s katero ste se, medtem ko je odraščala, prepirali, zakaj se noč in dan pogovarja po mobilnem telefonu, odzvala na novico, da se je njena hči zaljubila v čednega, izobraženega, poliglotskega robota!
Medtem ko mi moja majhna vnukinja z majhno pestjo stiska prst, se mi zdi, da mi pravi, me prosi in mi ukazuje: »Ne kupujte nam plastičnih igračk in punčk na baterije, raje nam zapustite čist planet! Ne potrebujemo vaših stanovanj in vil, zgradite nam trajen mir! Ne pošiljajte nas v drage šole, naučite nas, kako je, ko imaš nekoga rad!«
In ko v njenih očeh že vidim 22. stoletje, pomislim, da ji bom kmalu pripovedovala tisto staro kitajsko zgodbo, ki pravi, da se je neki starec odločil, da bo premaknil dve gori, zaradi katerih je moral dolgo hoditi naokoli na poti na tržnico. Ko je s košem v eni in z motiko v drugi roki začel kopati kamenje in ga odnašati, so se mu vaščani začeli smejati. »Kaj misliš, nori starec, da boš živel dovolj dolgo, da boš gori odstranil s poti?!«
»O, ne, niti približno ne mislim tako,« jim je odgovarjal, sklonjen nad še eno skalo, ki jo je potiskal stran. »Vendar imam otroke, oni pa svoje otroke, in če bodo nadaljevali delo, ki sem ga začel, bo eden od prihodnjih rodov korakal po široki poti brez ovir na njej.«
Pozor, 22. stoletje se je že začelo! V očeh otrok, ki ga bodo doživeli. In v rokah vseh nas, ki ga pravkar ustvarjamo, kakor nori starec, ki potiska gore s poti v prihodnost.
Zorana Baković
Kakšen bo generacijski prepad med šele rojenimi otroki in njihovimi starši? Ali bodo pri svojih tridesetih letih zamahnili z roko, kadar bo kdo predlagal počitnice na morju, in bodo z vesoljskim plovilom raje skočili na Mesec na vsakoletni dopust?
Predstavljajte si, kako bi se vaša hči, s katero ste se, medtem ko je odraščala, prepirali, zakaj se noč in dan pogovarja po mobilnem telefonu, odzvala na novico, da se je njena hči zaljubila v čednega, izobraženega, poliglotskega robota!
Medtem ko mi moja majhna vnukinja z majhno pestjo stiska prst, se mi zdi, da mi pravi, me prosi in mi ukazuje: »Ne kupujte nam plastičnih igračk in punčk na baterije, raje nam zapustite čist planet! Ne potrebujemo vaših stanovanj in vil, zgradite nam trajen mir! Ne pošiljajte nas v drage šole, naučite nas, kako je, ko imaš nekoga rad!«
In ko v njenih očeh že vidim 22. stoletje, pomislim, da ji bom kmalu pripovedovala tisto staro kitajsko zgodbo, ki pravi, da se je neki starec odločil, da bo premaknil dve gori, zaradi katerih je moral dolgo hoditi naokoli na poti na tržnico. Ko je s košem v eni in z motiko v drugi roki začel kopati kamenje in ga odnašati, so se mu vaščani začeli smejati. »Kaj misliš, nori starec, da boš živel dovolj dolgo, da boš gori odstranil s poti?!«
»O, ne, niti približno ne mislim tako,« jim je odgovarjal, sklonjen nad še eno skalo, ki jo je potiskal stran. »Vendar imam otroke, oni pa svoje otroke, in če bodo nadaljevali delo, ki sem ga začel, bo eden od prihodnjih rodov korakal po široki poti brez ovir na njej.«
Pozor, 22. stoletje se je že začelo! V očeh otrok, ki ga bodo doživeli. In v rokah vseh nas, ki ga pravkar ustvarjamo, kakor nori starec, ki potiska gore s poti v prihodnost.
Zorana Baković
