Dobro jutro: Potni list
Slovenski potni list, ki je sicer enake barve kot kosovski, ima neko čudežno moč.
Odpri galerijo
Mi smo že pozabili na neke druge čase, ko so bile meje resna zadeva. FOTO: Shutterstock
Tam nekje na hrvaško-srbski ali morda srbsko-kosovski meji, ko sem z avtobusom kosovskih otrok, ki se šolajo v Sloveniji, prestopala meje vse do Albanije, me je ujelo nekaj patriotizma. Presenečenje, vam povem. A ujel me je nekakšen lep občutek, neko zadovoljstvo, da sem državljanka Slovenije.
Pa to ni bilo zaradi najstnikov, ki so seveda taki, kot so vsi najstniki tega sveta, ampak zato, kar se nam je dogajalo med prehajanjem mej. Kajti otroci, ki so odhajali v kraje, kjer imajo svoje korenine, ne morejo čez te štiri meje le s potnim listom in osebno izkaznico, tako kot jaz, ampak poleg vizuma potrebujejo še rojstni list s fotografijo in za Srbijo še neki dodatni dokument, ki je v cirilici. Mejne policije vse te dokumente strogo preverjajo.
Mi smo že pozabili na neke druge čase, ko so bile meje resna zadeva. Za državljane številnih držav, ki so nam na dosegu roke, meje še zdaj niso hec. In tudi moj občutek ni bil dober, ko smo se v jutranjih urah vračali v šengensko območje, in smo zmečkani od spanja na avtobusu morali na dveh mejah stopiti z avtobusa, vstopiti v stavbo mejne policije, se postaviti v vrsto pred kabino, kjer je policist te ali one države vsakega službeno sumničavo in mrko pogledal, preveril potni list in nas nato spustil naprej.
In tu, na teh točkah, me je ujelo domoljubje. Kajti slovenski potni list, ki je sicer enake barve kot kosovski, ima neko čudežno moč. Potem ko so na avtobusu ali pa v prostorih policije preverili podatke v mojem potnem listu in so mi dokument vračali, sem od policistov dobila tudi manj strog, če ne že kar prijazen pogled in celo zametek nasmeha. V njihovih očeh sem dobila drugačen status. Pa ne zato, ker sem mlada, lepa in bogata, ampak ker imam srečo, da sem državljanka Slovenije. Ker sem iz države, ki jo cenijo in ki ima ugled.
Zdaj zato razmišljam, da bi se tega morali zavedati tudi mi. In jo – to našo ljubo državo – bolj ceniti.
Pa to ni bilo zaradi najstnikov, ki so seveda taki, kot so vsi najstniki tega sveta, ampak zato, kar se nam je dogajalo med prehajanjem mej. Kajti otroci, ki so odhajali v kraje, kjer imajo svoje korenine, ne morejo čez te štiri meje le s potnim listom in osebno izkaznico, tako kot jaz, ampak poleg vizuma potrebujejo še rojstni list s fotografijo in za Srbijo še neki dodatni dokument, ki je v cirilici. Mejne policije vse te dokumente strogo preverjajo.
Mi smo že pozabili na neke druge čase, ko so bile meje resna zadeva. Za državljane številnih držav, ki so nam na dosegu roke, meje še zdaj niso hec. In tudi moj občutek ni bil dober, ko smo se v jutranjih urah vračali v šengensko območje, in smo zmečkani od spanja na avtobusu morali na dveh mejah stopiti z avtobusa, vstopiti v stavbo mejne policije, se postaviti v vrsto pred kabino, kjer je policist te ali one države vsakega službeno sumničavo in mrko pogledal, preveril potni list in nas nato spustil naprej.
In tu, na teh točkah, me je ujelo domoljubje. Kajti slovenski potni list, ki je sicer enake barve kot kosovski, ima neko čudežno moč. Potem ko so na avtobusu ali pa v prostorih policije preverili podatke v mojem potnem listu in so mi dokument vračali, sem od policistov dobila tudi manj strog, če ne že kar prijazen pogled in celo zametek nasmeha. V njihovih očeh sem dobila drugačen status. Pa ne zato, ker sem mlada, lepa in bogata, ampak ker imam srečo, da sem državljanka Slovenije. Ker sem iz države, ki jo cenijo in ki ima ugled.
Zdaj zato razmišljam, da bi se tega morali zavedati tudi mi. In jo – to našo ljubo državo – bolj ceniti.
