Dom in svet: Ameriško voditeljstvo

Trumpov umik iz podnebnega sporazuma ima dvojni učinek: spodjeda ameriško vodilno vlogo v svetu, sprožil je poudarjeno negativne odzive celotnega sveta, dobesedno vsi so proti Donaldu Trumpu; hkrati je zadovoljil njegovo volilno telo, izpolnil volilno obljubo. Za velik del Američanov je globalno segrevanje psihološko oddaljena tema, precej več jim je do stabilne preskrbe z energijo. Predsednikova poteza je v prvi vrsti simbolna. Pariški dogovor za Združene države ni obvezujoč, kljub vsemu pompu ga Obamova administracija ni smatrala za pogodbo, ni si upala tvegati ratifikacije v ameriškem senatu. Podnebne spremembe so ameriškim predsednikom neljuba tema.

Pomembnejše je evropsko-ameriško ravnotežje, ki ga ni več. Doba globalizacije pod ameriškim voditeljstvom je že dlje časa v zatonu, sistem, oblikovan na ruševinah druge svetovne vojne, se je začel razgrajevati prej, preden je v Belo hišo vstopil petinštirideseti predsednik. Nemara je bila globalna vloga Združenih držav poškodovana, še preden je razdrl zavezo s 195 državami in odstopil od ene najpomembnejših pogodb Združenih narodov. Pa vendar njegov izolacionizem in protekcionizem pomenita odmik od vsega, kar poznamo, nobenih konstant in več.

Trump je ena sama spremenljivka. Odpovedal se je čezpacifiškemu partnerstvu, grozil z odhodom iz Nafte, prevprašuje Severnoatlantsko zavezništvo, zavrgel je enega najbolj ambicioznih podnebnih sporazumov. Aktualni predsednik obravnava svoje zaveznike kot sovražnike. ZDA so ob Siriji, Nikaragvi in Vatikanu – kljub javni podpori papeža – edine, ki so se odrekle pariškemu sporazumu, odločitev je v ostrem kontrastu z držo Kitajske, Indije, Rusije. Zdaj vemo, svet se ne more zanesti na Trumpovo Ameriko pri spopadanju z eksistencialno grožnjo, če podnebne spremembe razumemo kot samo »okoljski« problem, zgrešimo pomen.

Združene države izgubljajo verodostojnost, spodkopan je njihov položaj na vrhu svetovne piramide, vakuum moči ne prinaša nove ureditve, samo več nestabilnosti. Povečuje se globalna negotovost, ZDA postajajo namesto voditeljice nepredvidljiva sila, izgubljajo politično težo tudi pri drugih mednarodnih vprašanjih, zaničevanje multilateralnih sporazumov in zavezništev je pogubno. Še vedno so vojaško najmočnejša država, vendar se njihov angažma s svetom zmanjšuje, Trump bo težje pridobil koalicije in mobiliziral Zahod za politične poteze, težje uveljavljal svoje interese. Njegov je Hobbsov svet, v katerem vsakdo skrbi zase.

Zgodovina ameriške zunanje politike pomni oboje, intervencioniste in izolacioniste. George W. Bush je bíl dve vojni na Bližnjem vzhodu, kjotski protokol o zmanjšanju emisij ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov je leta 2001 označil za krivičnega, njegova administracija je spodkopala legitimnost Mednarodnega kazenskega sodišča, izstopila iz ICC. Po samo nekajmesečnem mandatu se je odločil za umik iz multilateralnega podnebnega sporazuma, ki ga je bil izpogajal njegov predhodnik, 1997. ga je podpisalo 192 držav, skoraj toliko kot pariškega. In vendar ni nihče razen Trumpa v tako kratkem času naredil toliko za unilateralno spreminjanje svetovnega reda.