Država milosti

Po ustavi predsednik republike odloča o pomilostitvah. Preden se odloči, ali bo koga pomilostil ali ne, pridobi mnenja različnih institucij (komisij, sodišč, tožilstev, ministrstev), vendar nanje ni vezan. To je njegova diskrecijska pravica, za katero mora prevzeti tudi odgovornost.

Če sta bila predhodnika sedanjega predsednika precej milostna, za Boruta Pahorja velja, da pri pomilostitvah vodi zelo konservativno in zadržano politiko. Doslej je pomilostil štiri ljudi, čeprav statistika od leta 2012 kaže, da je imel na svoji mizi več kot 250 pomilostitvenih poročil.

V javnosti je doslej najbolj odmeval primer brežiške zdravnice Nade Cesarec, ki ji je sodišče pred dvema letoma zaradi opustitve zdravniške pomoči izreklo šestmesečno zaporno kazen. Prizadevala si je, da bi jo Pahor pomilostil, imela je tudi podporo v delu zdravništva, tudi zato, ker niti prej niti kasneje ni bila v nobenem postopku. Toda Pahor je vztrajal pri svoji odločitvi. Pri tem se je skliceval na negativna mnenja tožilstva, sodišča in pravosodnega ministrstva, ki se s pomilostitvijo niso strinjala.

Zaradi nedavne pomilostitve lastnika blejske Sportine Bahtijarja Bajrovića, ki je bil v zadevi Istrabenz obsojen na pogojno zaporno kazen zaradi pomoči pri ponarejanju listin, so Pahorjeva pomilostitvena dejanja spet predmet kritik. Vzroka sta vsaj dva. Prvi je, da je bil Bajrović, ki sicer posluje tudi z državo, obsojen zaradi gospodarske kriminalitete, ki ji je država napovedala boj z vso resnostjo. In primer Istrabenz ni kateri koli primer, Bajrović je kaznivo dejanje storil povsem zavestno, govori se o milijonskih številkah, sodni postopek pa še niti končan ni. Drugi je, da Pahor ni povedal vsega, ko je utemeljeval, zakaj se je odločil za ta korak. Razložil namreč je, katera mnenja so mu bila pri njegovi odločitvi v oporo, zamolčal pa tisto, ki mu ni bilo. Proti je bil namreč pravosodni minister Goran Klemenčič.

Zadevi Bajrović in Cesarec seveda nista primerljivi in povsem jasno je, da je treba vsak primer obravnavati posebej. Na pomilostitev, ki jo je treba razumeti kot akt razuma, razumevanja okoliščin časa in milosti in nikakor ne kot odpravo ali spreminjanje sodnih odločb, je ob drugi kandidaturi za predsedniški položaj Pahor vrgel senco dvoma. Že takrat je namreč napovedal, da bo strog presojevalec tovrstnih predlogov, kar je bila povsem neprimerna izjava. S pomilostitvijo, ki resda izhaja iz pravičnosti in humanosti, se vendarle posega v najpomembnejši del sodbe – odmero kazni – in ni mogoče vnaprej govoriti, kolikšen del milosti bo šef države komu namenil in iz kakšnih razlogov.

Lastnik Sportine zaradi storjenega gospodarskega kriminala, ki ga je priznal, ni v zaporu odsedel niti dneva. Ves čas je bil kooperativen v kazenskem postopku in sodišče je pri odmeri kazni vse to upoštevalo.

Primer Bajrović potrjuje, da se Pahor na mnenja drugih organov sklicuje, ko mu to ustreza, če mu ne, jih zamolči. Zato se dvom o njegovih neverodostojnih in nekonsistentnih odločitvah o pomilostitvah samo še krepi.