Država X

Bilo je dobri dve leti nazaj v Bruslju, na dejanskem, čeprav ne uradnem sedežu evropskega parlamenta. Eden od slovenskih poslancev ali poslank – imena niso pomembna – je skupini slovenskih novinarjev govoril/a nekako takole: »Zdaj sem evropski poslanec/poslanka. Nisem več odgovoren/odgovorna svoji vladi. Nisem več odgovoren/odgovorna svoji stranki. Delno sem odgovoren/odgovorna samo tistim, ki so me izvolili. Zato se lahko ukvarjam z državo X.« Ime države je seveda izmišljeno.

Poslušali smo ga/jo skoraj z odprtimi usti. Država X je res država na enem najbolj neprijetnih koncev sveta, z izjemno tragično zgodovino, katere največje žrtve so seveda njeni prebivalci. Vendar država X nima nobene zveze s Slovenijo. Tako kot je nima Afganistan, ali, če hočete, Irak, od koder so se slovenski vojaki na srečo pobrali brez sonarodnjakov v pocinkanih krstah.

Poslanec poslanka je imel napol prav. Ni odgovoren/odgovorna svoji vladi in stranki. Je pa gotovo odgovoren/odgovorna svojim volivcem, ne samo deloma, ter svoji državi. In njegovi/njeni volivci poleg tega, da obstaja, o državi X ne vedo tako rekoč nič – če sploh vedo, da obstaja –, njegova/njena država pa je tako minoren mednarodni faktor, da nima nobenega smisla, da tam uporablja svoje izjemno skromne vire politične moči, med katere žalibog spada tudi osem njenih sedežev evropskega parlamenta.

Zakaj je to pomembno? Zato, ker je ravno to vzrok za porazno, kaj porazno, katastrofalno udeležbo na evropskih volitvah. Zakaj bi volili nekoga, ki se bo raje kot s slovenskimi težavami ukvarjal s težavami države X?

Poglejmo odbor evropskega parlamenta za zunanje zadeve: ja, v njem se ukvarjajo z državami X, Y in Culokafrijo. V njem sedijo štirje slovenski člani. Se pravi, da kar polovico slovenskih poslancev v evropskem parlamentu silno zanima dogajanje po svetu. Za primerjavo: Nemčija, članica Evropske unije z največ prebivalci, ima v evropskem parlamentu 96 poslancev. Kot država z velikimi interesi po vsem svetu bi pričakovali, da bo v odboru za zunanje zadeve proporcionalno sedelo vsaj toliko njenih poslancev kot slovenskih, torej najmanj 48. Pa jih ne. V odboru za zunanje zadeve je namreč 21 poslancev iz Nemčije. Slovenija ima s štiridesetkrat manj prebivalci od Nemčije očitno samo petkrat manj ekspertov za zunanje zadevščine kot Nemčija.

To bi lahko kazalo, da so naši poslanci izjemno sposobni. Vendar kaže na nekaj drugega. Da jih ne pustijo tja, kjer se dogaja kaj pomembnega, ali sami bežijo pred odgovornostjo ali pa jih slepi lastna pretencioznost, ker si mislijo, da bodo lahko vplivali na globalni ravni. Evropska unija še v reševanju zadev v Evropi nima nobenega pravega vpliva, kar se kaže v Ukrajini in se je v preteklosti veliko bolj tragično pokazalo med dogajanjem po razpadu Jugoslavije. Še manj vpliva ima na dogajanje po svetu.

Ima pa Unija vpliv na kaj drugega. Na primer na kmetijstvo. Čeprav se je približevanje evropskih držav po drugi svetovni vojni začelo v skupnosti za premog in jeklo in potem v skupnosti za jedrsko energijo, je z leti paradni konj združevanja postalo kmetijstvo. Pozabite vse drugo. Največji porabnik proračuna Unije je kmetijstvo. Zanj gre, predvsem v obliki subvencij, več kot štiri desetine proračuna EU. Odbor evropskega parlamenta za kmetijstvo in razvoj podeželja ima kar velik vpliv na to. Koliko evropskih poslancev iz Slovenije je članov odbora za kmetijstvo? Eden.

Poslanci v evropskem parlamentu sicer načeloma res niso vezani na navodila iz krajev, kjer so jih izvolili. Tako kot poslanci v slovenskem državnem zboru niso vezani na tovrstna navodila. Vendar je stvar jasna. Če se državnozborski poslanec ne bo kot lev boril za dobro svojega volilnega okraja, ne bo dobil naslednjega mandata. Na ravni Unije je stvar drugačna. Strasbourg oziroma Bruselj je dovolj daleč od Slovenije, da je učinek viden veliko manj. Zato tukaj dobivajo glasove večinoma stranke ali opcije, čeprav sta se letos na evrofotelj prebila dva s preferenčnimi glasovi.