Tiskane izdaje
V turističnem vodniku po Oslu, glavnem mestu Norveške, je tudi stran, namenjena gejem, lezbijkam, biseksualcem, transeksualcem in drugim Darwinovim vrstam planetarnega zooja človeštva (www.visitoslo.com/gay). Piše, da so zelo liberalni do gejevske skupnosti in da njihova uradna organizacija LLH prireja številne športne in kulturne prireditve, risarske in slikarske krožke in tako naprej. Gejem se ni treba umikati v posebne lokale, zanje je odprto celotno mestno središče, ker, kot piše, ne poznajo segregacije kot v marsikaterem drugem mestu.
Hop, tu sem pa malo zastrigel z ušesi: da v Oslu ni segregacije! Segregacija (lat. segregare, torej delitev, razločevanje) je pač povsod, a še najmanj bi jo pričakovali v Skandinaviji, ki velja za območje z najvišjimi humanitarnimi standardi. In vendar so mi Norvežani pripovedovali, da pravne segregacije seveda ni, to nikomur ne bi prišlo na misel, stvarna, dejanska segregacija pa seveda je. In to v vsakodnevnem življenju, kaže se v bolj ali manj prikriti nestrpnosti do drugih, drugačnih in kajpak temelji predvsem na predsodkih.
Norvežani se še niso naučili živeti s tujci, tako kot so se recimo Švedi, čeprav je na Švedskem izrazit problem Malmö, kjer so se na podlagi nacionalne, verske in rasne različnosti že oblikovale mestne četrti. Geti. Tako kot Chinatown v New Yorku ali v mnogo nežnejši različici ljubljanske Fužine. Skratka, Norvežani, kot so mi pravili, ponosno hodijo po svetu kot Norvežani, tujce pa se doma trudijo čim bolj »ponorvežaniti«. In pri tem so selektivni: najvišje pri njih rangirajo germani, za njimi romani (razen Romunov), čisto na dnu pa smo kajpak Slovani.
V tem ni pravzaprav ničesar nenavadnega: Hitlerjeva Nemčija je z britanskimi vojnimi ujetniki ravnala »še kar«, s Francozi nekoliko manj nežno, Poljake in Ruse pa so ali ubijali ali jih pustili izstradati. V povojni Evropi sicer skupaj čustvujemo ob Beethovnovi Odi radosti, vendar so trenja, ki jih ustvarjajo neznanje in predsodki, ostala. V mislih nimamo samo Balkana, temveč tudi Flamce in Valonce v Belgiji, surovost Estonije do Rusov, italijansko vzvišenost nad Slovenci itd. Duh je še vedno v Aladinovi svetilki, za jezom pa še nevarna gmota globalizacije.
In kako je s segregacijo na Šentflorjanskem? Na prvi pogled nič posebnega, morda smo celo bolj širokega srca kot Norvežani, je pa naša posebnost, da se globoko in včasih kar sovražno razločujemo med seboj. Bralec bi bil osupel, če bi lahko prebral skrajno sovražna pisma, ki jih dobivamo (vsaj nekateri) kolumnisti. Ločnica se vleče daleč nazaj v zgodovino, povezana pa je z vlogo katoliške cerkve v javnem življenju. To je tudi ena ključnih ločnic, po kateri se oblikuje politični prostor.
Ne bomo se vračali v čase Mahniča, saj je Cerkev tudi v 21. stoletju najvišji igralec na igrišču. Če je nizozemski sociolog Arend Liphart ocenil, da je Slovenija konsenzualna demokracija, tako kot skandinavske države, to seveda ne velja za najvišjega igralca, ki tako ali drugače kreira igro. Te dni se je imel za nujno oglasiti kardinal Franc Rode in se v nekem intervjuju postavil proti stavki javnega sektorja. Pozdravil je varčevalne ukrepe, kar ne bi bilo nič posebnega, če ne bi bilo že splošno znano, da je Cerkev pojem varčnosti. Posebno v Mariboru.
Nič hudega, meni Rode, če bo za verske skupnosti manj denarja, pa še cerkveno premoženje menda nameravajo obdavčiti. Lepo, če si bo Janša upal to narediti. Prima vedere poi credere, najprej videti, potem verjeti, pravijo Italijani.
In samo še o družinskem zakoniku: padec zakonika na referendumu je za prihodnost slovenskega naroda in družine dober! Kardinalu bi morali pokazati fotografijo Željka Malnarja v zagrebškem Globusu, in sicer dve strašili. Feministični lobi je stoletja forsiral moška strašila na njivah, pa so avantgardni Zagorci začeli postavljati družinska strašila; ugotovili so, da se moških strašil ne bojijo niti vrabci, kaj šele vrane. Je pa tu lepotna napaka: kje je otrok? Otroškega strašila na Malnarjevi fotografiji ni. Za duhovno prenovo so nujna tri strašila: moški, ženska in otrok. Naša posebnost je, da se globoko in včasih kar sovražno razločujemo med seboj.
