e-Virant

Ko bodo pisali slovar slovenske politične govorice, bo pri geslu »volitve so praznik demokracije« pisalo, da gre za zguljen, a resničen izraz, ki odseva bistvo svobodnega in poštenega demokratičnega postopka, v katerem volivke in volivci anonimno in po svoji vesti odločajo o skupnih stvareh.

Pri geslu »Gregor Virant« pa bo med drugim pisalo, da mu prejšnje geslo ni niti približno jasno. Najbolj eklatanten dokaz tega je predlog za uvedbo elektronskih volitev, ki ga je notranji minister predstavil v tednu, katerega konec držite v rokah.

Natančnejši pregled objavljenega materiala, še posebej (sicer precej amatersko sestavljene) prezentacije v programu Powerpoint, namreč pokaže, da je edini razlog za uvedbo e-volitev ta, da jih pač lahko uvedemo. Veliko prostora je namenjenega predstavitvi tehničnih rešitev in varnostnih mehanizmov, ki bi preprečevali zlorabe e-glasovanja, končni rezultat pa naj bi bil ta, da bi bilo elektronsko glasovanje enako varno in anonimno kot oddaja glasovnice na volišču.

Če je končni rezultat torej enak, se seveda postavlja vprašanje, zakaj sploh uvajati nov, neskončno bolj kompliciran sistem. Toliko bolj, ker predlog med številnimi siceršnjimi abotnostmi za e-volivce predvideva celo takšno neumnost, kot je možnost preklica glasu, kar v temeljih ruši enakost vseh volilnih upravičencev.

Na tej točki Virantu uspe neverjetno in pri dokazovanju, kako zelo brez stika z realnostjo je slovenski politični razred, prekosi celo samega sebe. Prvak Državljanske liste namreč meni, da bodo e-volitve povečale volilno udeležbo, saj naj bi tako odpadla neudeležba zaradi vremena, kar je, tako Virant, eden ključnih dejavnikov nizke volilne udeležbe. V njegovo dobro moramo počiti milni mehurček, v katerega se je skril minister Gregor: razlog za nizko volilno udeležbo v Sloveniji ni vreme, še manj domnevna nedostopnost volišč za gibalno ovirane ali kaj podobnega, temveč dvomljiva legitimnost slovenskega političnega razreda, del katerega je že dobro desetletje tudi Gregor Virant. Ljudje se ne udeležujejo volitev preprosto zato, ker jim, oprostite, dol visi. Z možnostjo e-volitev jim bo pač e-dol viselo.

Je že tako, da je zaupanje ključni faktor pri volitvah. Ne le zaupanje kandidatom, tudi zaupanje volilnim komisijam. Te so, kot ve vsak, ki je kadarkoli oddal svoj glas, na lokalni ravni sestavljene iz ljudi, ki živijo na območju volišča, kar v največji možni meri zagotavlja pošteno in varno izvedbo volitev.

Če volivci vsaj na videz poznajo ljudi, ki nadzirajo postopek oddaje glasu, bodo tako postopku kot končnemu rezultatu zaupali dosti bolj, kot če vse skupaj izvaja na javnem razpisu izbrano podjetje. Ko smo že pri tem: Virantova izjava, da celoten projekt e-volitev ne bi smel stati več kot 300.000 evrov, je še ena v seriji rokohitrskih izjav, ki si jih je privoščil minister. Če kje, potem država prav pri javnih razpisih na področju informatike nikoli ni znala z denarjem.

A če za trenutek privzamemo, da ne gre za zagotavljanje posla kateremu od prijateljskih podjetij, marveč za resnično željo, da »Slovenija postane najboljša na tem področju«, postane jasno, da so stvari v bistvu še hujše, kot se je zdelo na začetku. Tajne in poštene volitve pač niso zgolj upravni postopek za, denimo, podaljšanje prometnega dovoljenja. Ljudsko odločanje ni uradniški proces, ki bi ga bilo treba optimizirati, konsolidirati in v njem iskati sinergije. Gre preprosto za enega temeljev demokratične družbe, kjer v bistvu ne sme biti nikakršnega dvoma o veljavnosti izida.

Zato je ideja o e-volitvah najboljši način, kako že tako občasno pomanjkljivi slovenski demokraciji dokončno storiti silo. In če je Gregorju Virantu res za demokratičnost volitev in ne le za iskanje svojih potencialnih (elektronsko usposobljenih) volivcev, bo ta predlog po hitrem postopku spravil nazaj v predal in nanj pozabil.