Tiskane izdaje
Tako kot ima nacionalka ob ponedeljkih Tednik, oddajo častitljive starosti, ima komercialna konkurenca ob torkih oddajo Preverjeno, ki tudi ni rosno mlada. V obeh primerih gre za tip magazinske informative, v kateri se zvrsti pet ali šest prispevkov z bolj ali manj aktualne družbene scene. Obe oddaji imata tudi svojega voditelja oziroma voditeljico, pri čemer je nacionalkin Janko Šopar zmeraj v reprezentativnem komentatorskem razpoloženju, komercialkina Alenka Arko pa je (vsaj tokrat je bila) umaknjena v ozadje in brez vsake teatraličnosti pove samo najbolj nujne generalije. Saj zadržanost je lepa čednost, ampak težko jo je uskladiti s teve voditeljstvom.
Ta vrsta oddaj ponuja televizijskim novinarjem pravzaprav najboljšo priložnost, da se izkažejo v klasičnem novinarskem žanru, kakršen je reportaža. Seveda tudi kamermanom, zvočnim tehnikom in montažerjem.
Ustvarjati jih ni treba pod neposrednim pritiskom časa, na posamezne prispevke se je mogoče pripraviti (toliko bolj, ker ima vsak svojega avtorja/avtorico), privoščiti si je mogoče tudi kakšen slogovni ali celo artificialni presežek, če je ekipa primerno spodbujena in razpoložena.
Informacija ima pač večjo gostoto, če je podprta z dramaturško in vizualno nadgradnjo. Seveda bo vsakdo od ustvarjalcev na tem mestu zavil z očmi, češ, kaj takega bi bilo mogoče v idealnih razmerah, ne pa v »konkretnih«, ki so zaradi stoterih razlogov pomanjkljive. Kar pomeni, da je najvišji dosežek lahko kvečjemu standardna rutina brez večjih kiksov.
In ker je tako, je imela pri torkovem »preverjanju« glavno besedo pač rutina. (Ne morem reči, da je tako vse torke, rečem pa lahko, da nekateri ponedeljki v nacionalkinem Tedniku vendarle premorejo takšno ambicijo.)
Med petimi prispevki so bili trije, v katerih je informacija nastopala kot razsuti tovor. Takšen je bil prvi, ki je poskušal prikazati domačo podjetniško iznajdljivost »od matičnih celic do hamburgerjev«; ponudil je evidenco štirih ali petih uspešnih dejavnosti v linearnem zaporedju brez jasno strukturirane poante, zato je bilo »revolucionarno« zdravljenje psov prezentirano z enako anemičnostjo kot »recept za milijonarje«.
Še slabša sta bila prispevka Ne marajo šole in Luksuz v NLB. Prvi je natrosil cel kup nepovezanih podatkov o tem, kako izkazujejo naši otroci bojda najmanj volje po učenju na svetu, drugi pa je na hitro pogrel staro novico o predragem avtomobilu direktorja ljubljanske banke.
Boljša sta bila preostala dva prispevka. Prvi o beračenju tujih revežev (slovaški Madžari!) v Ljubljani, o »klečanju po ulicah evropskih prestolnic«, je bil narejen kot zaokrožen in pretresljiv dokument o sodobni revščini in suženjstvu.
Drugi pa je bil celo zabaven – a samo za zunanje opazovalce. Govoril je namreč o nekem bonvivanu Emiliu, ki je s svojo menda šarmantnostjo očaral kar nekaj ljubljanskih gospa in jih seveda pripravil ob čast, denar in duševni mir. Srhljivo in poučno. Če že forma hvaležnega televizijskega žanra ni narejena impresivno, morajo biti vsaj zgodbe dobre.
