Fenomen revmatologije

Kakor koli gledamo, je revmatologija v slovenski medicini svojevrsten fenomen. Marsikaj, kar se zdaj dogaja v drugih vejah medicine, se je na področju revmatskih bolezni odvrtelo že v prejšnjih letih. Epilog pa je, žal, povsod precej podoben.

Prihodnje leto bo minilo deset let, odkar so revmatologi pripravili predlog za razširitev revmatološke mreže po Sloveniji tako, da bi bolniki s tovrstnimi težavami, ne glede na to, ali prihajajo iz Zgornjega Kašlja ali iz Spodnjega Dupleka, imeli povsem enak dostop do zdravstvenih storitev. Predvsem pa bi Medicinska fakulteta v Ljubljani oziroma kasneje tudi njena mariborska sopotnica znali usklajevati vpis s potrebami »na terenu«, čemur bi kasneje dosledno sledil tudi razpis specializacij pri zdravniški zbornici.

A to se ni zgodilo. Zbornica je predlog prezrla in zgodilo se je tisto, kar je bilo očitno – neizogibno. Revmatološka stroka, ki je, denimo, pri pripravi registra revmatoloških bolnikov opravila pionirsko delo, je danes ogrožena. Kadrovsko zdesetkana. Ujeta v sistemskem krču, kjer so obolelim na voljo prav vsa zdravila, vendar mineva vse preveč časa, preden ti prejmejo terapijo – čeprav je čim zgodnejši začetek zdravljenja ključnega pomena za njegovo uspešnost. Zakaj zamik? Ker so čakalne dobe predolge.

Čakanje na diagnostiko in na kasnejše kontrolne preglede, pri katerem se je Slovenija še niti ne tako davno trkala na prsi, češ, poglejte, kaj smo dosegli, je še vedno sramotno dolgo. Ne povsod, ne v vseh vejah medicine. Toda glede na zapovedane varčevalne iztočnice v slovenskem zdravstvu izboljšav še nekaj časa ni pričakovati.

Klinični oddelek za revmatologijo, ki sicer (še vedno, čeprav si že dolgo želi osamosvojitve) sodi v sklop UKC Ljubljana, deluje na drugi lokaciji. Resda tudi v Ljubljani, vendar ne v centru, tako kot večinski del kolosa omenjenega terciarnega centra, ampak v Šiški. Morda tamkaj zaposleni in tamkaj delujoči prav zato razmišljajo izrazito drugače od krovne institucije, ki se prav tako izgublja v sistemskem finančnem krču … In tako se zdaj dogaja resnično nenavaden preobrat.

V zadnjem desetletju je zdravljenje revmatikov, zlasti z vnetnimi revmatičnimi boleznimi – revmatoidnim artritisom, denimo – izrazito napredovalo. Se v jedru spremenilo. Prej so revmatologi obolelim lahko bolj ali manj le lajšali pot v neizogibno invalidnost, zdaj pa ti bolniki lahko živijo tako rekoč normalno družinsko življenje in niso več obsojeni na invalidnost, ampak lahko tudi še naprej delajo.

Če, seveda, pridejo dovolj zgodaj do pravega zdravnika. To velja tako za odrasle kot tudi za otroke, kajti revmatična obolenja lahko prizadenejo že dve leti starega malčka. Toda tudi slovenska pediatrična revmatologija je v zadnjih dobrih desetih letih dosegla nesluten napredek. Pot v tej smeri bo lahko še trdneje tlakovala tudi po zaslugi nove magnetne resonance, največje donacije na Slovenskem, ki jo je te dni Ustanova za pediatrično kliniko v Ljubljani predala Pediatrični kliniki. Ta naprava, ki je bistveno bolj prijazna do otrok – takšne Slovenija doslej ni imela –, omogoča tudi novo preiskavo, pregled celotnega telesa z magnetno resonanco v sklopu enega postopka, ki je pomembna predvsem za bolnike s hematoonkološkimi in tudi z revmatološkimi obolenji. Tako bo laže doseči cilje zdravljenja, po katerih revmatični bolnik ne bi smel imeti niti enega vnetega sklepa.

Za uresničitev teh ciljev pa bo treba doseči še kaj drugega, na sistemski ravni. A to je že druga zgodba.