Glavni cilj: Rio 2016
pon, 18.06.2012, 15:00
Glavni cilj: Rio 2016
Uvrstitev rokometašev na SP je pika na i uspešni sezoni, v kateri so slovenski klubi mešali štrene najboljšim.
Minsk, 21. junij 2009. Pred tremi leti je številčna slovenska odprava po zmagi v Belorusiji verjela, da je mogoče klatiti zvezde z neba. Uvrstitev na EP je bila obliž na rano po šokantnem spodrsljaju s Slovaško, zaradi katerega so naši rokometaši gledali SP na Hrvaškem le po televiziji. Tudi predsednik RZS Franjo Bobinac je še verjel v božička, ki ga je utelešal tedaj še neuradni Požunov naslednik Zvonimir Serdarušić. Pravljica se je sprevrgla v nočno moro, ko je Slovenija po padcu v drugem delu EP v Avstriji doživela še popolni mrk v Veszpremu in ostala še brez lanskega SP na Švedskem, kar je le še spodbudilo neizogibno slovo rokometnega mesije.

Vsaka slaba stvar je za kaj dobra, pravijo modri. Zaslepljeni »Noka« je zapustil svojega največjega oboževalca in zvestega pomočnika. Boris Denič mu ni prav nič zameril, ker je porušil naravni razvoj dogodkov in mu čakanje na selektorsko vlogo podaljšal za dobro leto. Trenerskemu samouku še zdaj gredo lasje pokonci, če kdo v njegovi bližini reče kaj čez trmastega Hercegovca, od katerega je vsrkaval znanje kot prvošolec. K sreči to ni šlo v nič. Denič se je veliko naučil že kot vratar, še več kot trener Slovana in še več kot pomočnik Kamenice in Požuna. Kljub kratkemu roku trajanja na RZS in Celju Pivovarni Laško pa ga je po svoji podobi izoblikoval - Serdarušić.

Bobinac je bil leta 2009 tabula rasa v rokometu in na prazen list papirja so sprva pisali vsi mogoči kvazistrokovnjaki. Od brezskrbnega veseljačenja v Rutenkovi deželi je le spoznal, da se rečem drugače streže, kot je bil vajen. Po triletnem turbulentnem obdobju je bilo vzdušje v Guimaraesu podobno kot junija 2009 v Minsku. Tokrat ima prepričanje vendarle trdnejše kritje. V reprezentanci se zdaj natanko ve, kje je komu mesto. Peterica izkušenih na čelu s kapetanom Urošem Zormanom daje zgled mlajšim, ki dobro vedo, da se njihov čas bliža, a niso neučakani.

Slovenija bo po letu 2007 spet nastopila na SP. Vonj po paelli in sangrii je vsaj začasno odpravil skrbi zaradi kroničnega pomanjkanja denarja - tudi na RZS - in mačehovskega odnosa države do športa. Ambicije so spet visoke. Da se je zvezd mogoče dotakniti, je reprezentanca začutila že januarja s 6. mestom na EP v Srbiji. Uvrstitev na SP pa je pika na i zelo uspešni sezoni, v kateri so tudi slovenski klubi mešali štrene najboljšim v Evropi. Reprezentanci je zmanjkal le gol do možnosti za nastop na OI in kot nalašč se je na Portugalskem priložnost za zmagoviti strel ponudila takratnemu osmoljencu Sebastianu Skubetu, ki je popravni izpit opravil z odliko.

Vrnitev na svetovni zemljevid pomeni nadaljevanje organske rasti in ob kontinuiteti uvrščanja na velika tekmovanja bodo pridobljene izkušnje v službi uresničevanja glavnega poslanstva tega rodu - nastopa na OI v Riu čez štiri leta. To je veliko časa, več, kot je bilo potrebno, da so se vodilni v zvezi naučili ločevati zrnje od plev. Slovenija oktobra 2010 torej ni izgubila Serdarušića. Dobila je slovenskega »Noko« - Borisa Deniča. Na »ponterossu« za petino cene, a je bolje ohranjen in se ji tudi bolje poda.

 



Glavni cilj: Rio 2016

Foto: Igor Zaplatil/Delo

Prijavi sovražni govor