Tiskane izdaje
Prvaka obeh največjih parlamentarnih strank sta nam ta teden neverjetno složno demonstrirala novo, izvirno slovensko različico varčevanja v javni upravi. In neskončne možnosti, ki jih še imamo. Sama se tega morda še ne zavedata, vendar gre prav za to. Ko so ju ujeli s spuščenimi hlačami, in se jima je zgodil njun »Rodos«, sta kot tisti hvalisavec iz Ezopove basni neverjetno usklajeno, čeprav vsak zase, jasno pokazala, kako daleč sta sposobna skočiti. In kaj si v resnici mislita o javni upravi in pravni državi.
Hic Rhodus, hic salta! Če je tako, in če to vsak s svojim primerom dokazujeta celo oba največja, lahko mirne duše ukinemo protikorupcijsko komisijo, davčno upravo, finančno policijo ..., našlo pa bi se še marsikaj, kar povsem po nepotrebnem žre proračunski denar. Celo potratni pravosodni sistem bi se dalo razpustiti in obdržati le manjša lokalna sodišča za sojenje običajnemu »folku« in kurjim tatovom. Ker pri teh pa res ne gre, da bi se z njimi parlamentarne stranke ukvarjale. Za vse ostalo pa zadostujejo sveti strank. Ko te zalotijo z roko v marmeladi, na televiziji javno napoveš, da boš sklical svet svoje stranke, potem pa te ugledni partijski gremij v nekaj urah s Kim Il Sungovo 98,7-odstotno večino oprosti vsakršne krivde. In ti ni treba več niti pomisliti na to, da bi moral odstopiti.
Napredek je izjemen, proračunski prihranki enormni, hitrost reševanja sporov krizi ustrezna, način pa dokazano demokratičen. Celo parlamentarno večstrankarski je, kar od nas zahteva Evropa. Tisto, kar je nekoč počela ena in edina Partija, v kateri te je CK lahko opral vsakršne krivde, danes, pač, zmore storiti več strank. In to, pomislite, celo vsaka zase. Absolutno in z vso kredibilnostjo pa obe največji parlamentarni. Človeku je s tem zagotovljena celo ideološka in svetovnonazorska izbira. Vedno se lahko obrne na svoje. Kar bi kazalo patentirati kot nekakšen evropski demokratični novum. Kajti povsem neprimerno in demokracije nevredno bi bilo, če bi o Janševih grehih razsojal svet Pozitivne Slovenije, o Jankovićevih pa svet SDS. Ta cirkus imamo že v parlamentu, kjer tako ali tako nikamor ne pridemo. Pa še ure parlamentarnih debat in proračunskega denarja gredo po nepotrebnem v nič.
Pri inovaciji, ki sta nam jo tako nazorno demonstrirala predsednika obeh največjih, v tujini bi rekli »vseljudskih« in za usodo države torej najbolj odgovornih parlamentarnih strank, seveda ne kaže spregledati še ene prednost tovrstnega »racionaliziranja javne uprave«, ki bi ga tudi kazalo patentno zaščititi kot »izvirni slovenski intelektualno-politični prispevek k evropski demokraciji in učinkovitejšemu proračunskemu varčevanju«. Vsakega poslanca ali strankarskega prvaka je po tem sistemu mogoče v primeru, če pomotoma glasuje narobe - na primer za pokojnino še vedno »osovraženega« bivšega predsednika države -, takoj poklicati pred svet stranke. In tako doseči, da bo njegovo glasovanje v prihodnje 98,7 odstotka poenoteno. Kar je za hitrejši in složnejši izhod iz krize prav tako zelo pomembno. V pravilnikih strankarskih svetov namreč ponavadi nikjer ni zapisano to, kar piše v vsaki spodobni ustavi: Da je poslanec dolžan glasovati po svoji vesti in da ga zaradi njegovega glasovanja nihče ne more in tudi ne sme klicati na odgovornost. Kaj šele odstavljati ga.
Evropa, uči se! Nismo mi kar tako petdeset let po komunistični župi plavali.
