V nadaljevanju preberite:

Pravijo, da se je tudi Winston Churchill nekoč bal javnega nastopanja. Vse dokler si ni začel predstavljati, da so vsi v občinstvu goli. Nekaj podobnega bi lahko storili z inflacijo. Ta beseda se zdi veliko manj strašna, ko se spomnimo, da je še v osemnajstem stoletju pomenila zgolj in samo napihnjenost. Se pravi, tisto napetost v spodnjem delu trebuha, ko te mučijo vetrovi. Manj kot dvesto let je namreč, odkar so to besedo posvojili strokovnjaki za denarne zadeve. Inflacijo lahko prispodobno slečemo tudi, če ostanemo pri gospodarskih vprašanjih. Denimo tako, da jo primerjamo med državami in med njenimi sestavnimi deli. Splošno inflacijo. Inflacijo hrane. Inflacijo energentov. Osnovno inflacijo, ki ni nič drugega kot to, da iz splošne inflacije izločimo inflacijo hrane in energentov. V ozadju te številske prebave pa se skriva preprosta resnica – da rast cen vsak potrošnik občuti drugače, pač odvisno od tega, kako troši svoj denar.