V nadaljevanju preberite:

Kot volivec stranke, ki se je na volilno nedeljo odrezala neprimerno slabše kot v anketah, bi imel ves interes, da pristanem na tezo o »neiskrenem glasovanju«. A pojem me preveč spominja na olepšano različico govorjenja o »izdaji volivcev« – besednjaku, ki takoj razkrije nedemokratično miselnost. »Iskrenost« ni preveč smiselna kategorija v politiki. Poleg tega se mi zdi ideja, da so ljudje izpraševalcem v anketah odgovarjali iskreno, v tajnosti volilne kabine pa ravnali neiskreno, metodološko nekoliko zblojena. Ali ni bolj smiselno stvar obrniti in reči, da so se na volilni dan izkazale resnične preference volivcev? In sploh: težko si predstavljam volivca, ki si z iskreno strastjo želi glasovati za LMŠ ali SAB, a ga hladni pragmatični premislek v zadnjem trenutku prepriča, da s stisnjenimi zobmi svoj glas zaupa Golobu. Vsaj med ljudmi, ki jih sam poznam, bi veliko hitreje našel volivce, ki so za Šarca, Bratuškovo in SD glasovali nekako po inertnosti, ker niso imeli boljše izbire, Golobov vdor na politično sceno pa jim je omogočil, da so lahko oddali glas za zamenjavo oblasti, ne da bi si morali pri tem, kot je nekoč Italijane znamenito pozval Indro Montanelli, »zatisniti nosa«.