Tiskane izdaje
Kralj Matjaž zaradi svoje častitljive starosti že težko čaka, da bo ruski doktor Abidov končno obnovil propadajoči zdraviliški kompleks Rimski vrelec, v katerem se bodo po doktorjevih zagotovilih začeli dogajati resnični čudeži. Na predstavitvi je lani pred Kotuljci zagotavljal, da zna ozdraviti nekatere trdovratne bolezni, še najbolj pa je Matjaža navdušila izjava, da pacienti z doktorjevo pomočjo in ob podpori njegovih zdravilnih farmacevtskih pripravkov zlahka dočakajo 120 let.
Kot nalašč za Matjaža, pa tudi za Kotuljce, ki jim je doktor obljubljal, da jih bo petnajst na leto (o)zdravil zastonj (vse druge pa za 11.000 evrov na terapijo). Ker so imeli v Kotljah neke sitnosti okrog zemljišč za širjenje pretesnega pokopališča, je kralj Matjaž tudi zato upal, da bo doktor čim prej začel na Rimskem vrelcu mešati svoje čarobne napoje (skoraj) nesmrtnosti. Doslej pa se je potrdilo le to, da je imunopatolog Abidov imun na pogodbene roke in da patološko zamuja.
Štiri mesece pred dogovorjenim odprtjem je Rimski vrelec še vedno nedotaknjena razvalina, kotuljska mineralna voda, ki tam izvira, pa ostaja edini čarobni napoj daleč naokoli. Doktor še vedno dopolnjuje manjkajoče papirje za gradbeno dovoljenje, Kotuljci pa se za zdravje in dolgoživost lahko še vedno zanašajo samo na že omenjeno kotuljsko kislico. Ta – prav tako kot donat mg – odpira, a na zgornjem koncu. Slovenskemu predstavniku Abidova, ki je zadnja tri leta zanj urejal vse posle, je namreč pogosto uživanje kotuljske kislice ob čedalje bolj kislih obiskih Rimskega vrelca menda dokončno odprlo oči. Ugotovil je, da mu je zmanjkalo čarobnih trikov, s katerimi bi se še dalo operirati, in je spakiral. Druga interpretacija pravi, da so se v skisanem vzdušju Rimskega vrelca oči odprle Abidovu in je podvomil v sposobnosti svojega zastopnika ter ga odslovil. Kakorkoli, eden od obeh je čudežno spregledal, nakar sta se razšla in projekt gre dalje. Četudi tega nikjer ni videti, predvsem pa ne tam, kjer bi že morale zrasti nove toplice in se knajpati ruski oligarhi (ter petnajst Kotuljcev).
Če se komu torej zelo mudi z nesmrtnostjo, ima kralj Matjaž nadomestno rešitev. V Črni na Koroškem že nekaj časa prodajajo čisto prave čarobne napoje. Zaenkrat varijo le dva: napoj mladosti in ljubezenski napoj, a kaj bi človek poleg tega dvojega sploh še hotel?! Napitka v majhnih umetelnih stekleničkah so nameravali tako kot vsak dober alkimist najprej preizkusiti, a ne na sebi. Črnjanska županja je napoj mladosti zato pred časom prinesla na sejo sveta koroške regije in ga razdelila vsem kolegom županom (z ljubeznijo raje ni tvegala). Kralj Matjaž posebne pomladitve sicer ni opazil, le pri prevaljskem županu Tasiču je izbruhnila nekakšna mladostna nestrpnost. Ko so tako zbrani potrpežljivo čakali na večkrat obljubljeni in večkrat prestavljeni obisk ministrskega odposlanca iz Ljubljane, ta pa je res nesramno krepko zamujal, je Tasič namreč nenadoma skočil pokonci in kriknil: »Dvignimo se in jih pošljimo v tristo komadov!« Kako lucidno! Morda pa se je županja zmotila in namesto napoja mladosti razdelila napoj modrosti ...
