Iz dežele kralja Matjaža: Na juriš!

Kralj Matjaž je bil prejšnji vikend že v nizkem štartu, saj je skozi svoj daljnogled videl, da se ima na njegovem ozemlju očitno zgoditi nekakšna bitka. Množice so se z bojnimi zastavami in insignijami vse jutro zgrinjale na dve ravnici na obeh straneh (današnje) državne meje, le da se na avstrijski strani niso zbirali Avstrijci, da bi branili svojo mejo, temveč so jo obkolili Hrvati. Ko je nekoliko izostril sliko, je Matjaž videl, da na njegovo desno, na Poljano, od vsepovsod dovažajo veterane, ki jih sam nikoli ne bi več pošiljal v bitko, zato se je precej razkuril nad nehumanim poveljstvom, ki si je kaj takega privoščilo. Na njegovi levi pa so avtobusi iz tujine na Pliberško polje prav tako množično dovažali prav tako večinoma seniorske hrvaške divizije. Te so, v nasprotju s tistimi na Poljani, opremljenimi s trobojnicami in zvezdami, mahale s kockastimi in črnimi zastavami, na katerih je pisalo, da so pripravljeni, da gredo kar takoj domov (za dom spremni). Nobenega potrpljenja, je godrnjal Matjaž, komaj so prišli, pa so že perajt za domov.

Ko si je Matjaž poskušal razložiti, kaj se pripravlja, je po dolini nenadoma zagrmel topovski ogenj, nato pa je zadonelo: »Svoboda!!! Zmaga!!!« Kaj, so že zmagali?! je debelo gledal Matjaž, ki je očitno močno podcenil seniorsko vojsko, saj tako bliskovite zmage še ni videl. Poveljeval jim je razboriti starosta z velikimi belimi mustačami in tenkim, a zelo prodornim glasom, ki je na vsa pljuča vpil v mikrofon in tako očaral borce, da so mu pozorno prisluhnili kot eden in navdušeno aplavdirali in vihrali zastave in čepice. Tudi nad drugim belolasim vodjo, brez brk in skoraj pol manjšim od prvega, so bili zelo navdušeni in ga počastili z bučnim aplavzom, medtem, ko je tretji, mlajši, visok, manekenske postave in močno zagorel, požel kar nekaj glasnih žvižgov neodobravanja, čeprav je Matjaž slišal, da je prav ta vrhovni poveljnik slovenske vojske. Kot kaže, se v dosedanjih bitkah ni preveč izkazal, da so imeli borci raje druga dva, sicer manj lepa, a hudirjevo karizmatična, tako da je tretji ob njima izpadel precej ubog. Da je zadeva resna, je Matjaž ugotovil, ko je na kupu videl še amerikanskega in ruskega veleposlanika ter britanskega obrambnega atašeja. Pa saj to je novi dan D in V v enem! je vzkliknil in se počutil zmagovito in vzneseno.

No ja, ni bilo vse čisto tako kot takrat. Ko je Matjaž pričakoval, da bodo po topovskih salvah in bliskoviti zmagi seniorske divizije na Poljani poiskali okupatorske poveljnike in jih odpeljali v bližnji kozolec podpisat kapitulacijo, se je novejša zgodovina zasukala malce drugače. Takratni okupator je tokrat v osebi avstrijske kurje magnatke Hermine Wech namesto podpisa kapitulacije stregel partizanski golaž in avstrijske kure. Matjaž se je veselil, da gre že za reparacije, a se je zmotil, saj je Hermine Wech vse zakasirala. Na koncu so bili zadovoljni oboji, partizanska vojska s polnimi želodci in avstrijska kurja magnatka s polnimi žepi. In na Poljani je spet zavladal mir.