Tiskane izdaje
V Matjaževem kraljestvu je stranka Zares na svoji konvenciji v podzemlju letališkega hotela pred dnevi načrtovala naskok na evropski parlament, potem pa še na slovenskega, iz katerega so v zadnjem poskusu tragično izpadli. Glede na njihovo sobotno samorefleksijo jim je to samo koristilo, zato bi kralj Matjaž streznitev v obliki neizvolitve predpisal še več slovenskim strankam, ki se kljub očitnim razhajanjem z resničnostjo same kot brezmadežne in supersposobne kujejo v zvezde, za vse nečednosti pa so seveda krivi drugi.
Prizemljenost se je še najmanj dotaknila predsednika stranke Gantarja, ki je množični osip razočaranega članstva označil za »očiščenje stranke« (samo najmočnejši ostanejo), bivši Zaresovci, ki so danes na vidnih javnih položajih, pa po njegovem samo dokazujejo, da »se nove stranke po letu 2011 niso mogle vzpostaviti, ne da bi se oprle in črpale iz bogatega človeškega potenciala stranke Zares«. Ker jim je z »novo politiko« spodletelo na celi črti, Gantar predlaga »obnovo nove politike«. Če bodo samo še malo bolj novi, bodo po Matjaževih izračunih potrebovali časovni stroj, da se bodo lahko vrnili nazaj v prihodnost. Ko je tako namrgoden malo potarnal nad kalimerovsko retoriko, mu je eden od oranžnih pojasnil, da bi lahko bilo še huje, saj je Gantar zadnja dva meseca menda prebival v Tadžikistanu.
Da ne bi ostali čisto pri tleh, je Zaresov podmladek predlagal, naj podprejo legalizacijo marihuane, ker da bi bilo to »dobro za stranko«. Pa še kako dobro, se je režal kralj Matjaž, ko si je predstavljal prosvetljene ideje, ki bi vrele iz nakajenih, pardon – v medicinske namene nakajenih in vsega pritlehnega osvobojenih stankarskih veljakov.
Njihove čutne zaznave so bile na konvenciji že brez opojnih substanc sumljivo različne in dobršen del govornikov se je ukvarjal z vprašanjem, ali res vohajo kanalizacijo ali ne. Eden od Zaresovcev je namreč razpravo o pogledih na prihodnost stranke začel z ugotovitvijo, da v dvorani smrdi po kanalizaciji. Drugi je uvodoma ugotovil, da ne voha kanalizacije, samo hrano iz sosednjega prostora (le kaj so jim postregli, je zaskrbelo Matjaža, če med obema vonjema ni bilo mogoče ločiti?!).
Dilemo je razrešil Gregor Golobič z ugotovitvijo, da »sam ni začutil kanalizacije«, ga pa povsod spremlja smrad »KanalAzacije«, to je »stanje duha v Sloveniji«. KanalAzacija je še posebej usmradila vse nove politične, vstajniške in podobne zametke, ki se (sram jih bodi!) nočejo povezovati z Zaresom. »Zadah KanalAzacije je nekaj, s čimer so se hranili tako dolgo, da jih to opredeljuje. Krvavo bi potrebovali naše izkušnje, a z nami nočejo imeti opravka, kaj šele da bi se z nami povezovali!« je bentil Golobič. Morda so tudi zato, da bi v prihodnje lepše dišali potencialnim političnim partnerjem in volivcem, vsakega delegata opremili z osvežilcem zraka v obliki oranžnega Z. Tudi kralj Matjaž je dobil enega in lahko potrdi, da oranžni Z prav nič ne smrdi po kanalizaciji ali po KanalAzaciji, čeprav je vonj kar divji. Škoda, da jih niso odprli že na konvenciji, pa bi bile debate o smradu odveč.
