Izgubljeno z digitalnim

Med obiskom Kölnskega fotografskega sejma Photokina smo se z novinarskimi kolegi veliko pogovarjali o prihodnosti fotografije in grožnji, ki jo za fotografska podjetja pomenijo pametni mobilniki.

Fotografski tradicionalisti so trdili, da z mobilnikom verjetno nikoli ne bo mogoče posneti tako dobre fotografije kot s pravim fotoaparatom. Svetlobno tipalo je premajhno, objektivi premalo kakovostni in slika preveč obdelana z algoritmi za izboljševanje posnetka. Zato se bodo pravi ljubitelji fotografije vedno raje odločili za namensko napravo – dslr ali vsaj spodoben žepnik.

Vendar eden izmed novinarskih udeležencev ni bil tako prepričan. Trdil je, da mladi uporabniki mobilnikov nimajo več enakega pogleda na fotografsko kakovost kot obiskovalci Photokine. Fotografije so namenjene prikazu na zaslonu mobilnika ali tablice, kjer so videti »lepe«. Na zaslonu računalnika se sicer dobro vidijo tehnične pomanjkljivosti mobilniških fotografij, a večina slikovnih datotek nikoli ne zapusti pomnilnika telefona ali osebnega profila na družabnem omrežju. Zato morda uporabniki že kmalu ne bodo več ločili razlike med posnetki – podobno kot ne slišijo razlike med bolj ali manj kakovostnim zvočnim zapisom.

Svoje argumente je utemeljil z nedavno družinsko izkušnjo, ko sta otroka doma priredila rojstnodnevno zabavo in prosila izkušenega sošolca, naj poskrbi za glasbo. Mojega sogovornika ni zmotila izbira glasbe, ampak slaba kakovost predvajanja zvoka, saj je mladi didžej vso glasbo prinesel na prenosnem računalniku. Stisnjene datoteke mp3 je predvajal na avdiofilskem domačem zvočnem sistemu in so zvenele obupno – brez prave barve, zvena in globine. Med pogovorom je povedal, da ni še nikoli poslušal glasbe s klasičnega cedeja ali celo vinilne plošče. Prav tako še ni preizkusil kakovostnega ojačevalca ali zvočnikov, ampak je glasbo večinoma poslušal na mobilniku – v zapisu mp3 ali na pretočnih spletnih glasbenih storitvah, kot je deezer.

Takšna pomanjkljiva »zvočna izobrazba« je za današnje poslušalce običajna, saj so digitalni zvočni zapisi v zadnjih desetletjih popolnoma prevladali in po vsaki novi inovaciji je bil zvok slabši. Glasbene plošče CD niso dosegale starejših vinilk, saj je digitalni zapis med pretvorbo zanemaril veliko podrobnosti, ki se zvočnim algoritmom niso zdeli pomembni. Stisnjeni zapis mp3 je še za desetkrat zmanjšal količino zvočnih informacij, a ga je bilo mogoče hitreje izmenjevati po spletu, shraniti na mobilni glasbeni predvajalnik in prenašati na računalniku. Kakovost zapisa se je hitro umikala praktičnosti in stisnjenemu zvoku so se prilagodile tudi radijske in televizijske postaje, spletni mediji ter spletne prodajalne glasbe.

Standardov, ki jih je v devetdesetih letih dosegal skoraj vsak domač zvočni sistem, danes ni mogoče slišati skoraj nikjer – razen v kakšnem glasbenem salonu ali pri domačih ljubiteljih. Podobno se je v digitalnem izgubilo kar nekaj kakovosti nekdanjega fotografskega filma, saj se šele najnovejša velika svetlobna tipala počasi bližajo njegovemu svetlobnemu razponu. A je pri večini uporabnikov kljub slabši kakovosti prevladala uporabnost stisnjenega zapisa jpeg, zato utegnejo zmogljiva fotografska orodja kmalu postati le izdelki za redke slikovne specialiste – podobno kot kakovostni gramofoni, zvočniki ali slušalke.

Vendar za morebitno krizo fotografije ne bodo krivi pametni mobilniki in slabša tehnična kakovost mobilniških posnetkov.

Analitik mobilne telefonije Tomi Ahonen je ocenil, da bodo uporabniki spleta na družabnih omrežjih letos objavili več kot tisoč milijard fotografij. Hkrati so v zadnjih desetletjih skoraj izginili časopisi in revije, zaradi katerih je postala fotografija najpomembnejši medij dvajsetega stoletja poleg televizije. Njihovi uredniki so najemali fotografe, jih pošiljali na bojišča, objavljali reportaže o neznanih kulturah, vzgajali urednike fotografije in poskrbeli, da je velika večina fotografij izpolnjevala razmeroma visoka vsebinska in tehnična merila. Na ta način pa niso vzgajali samo prihodnjih fotografov, ampak tudi bralce, ki so se naučili prepoznati dobre fotografije in jih ločiti od povprečnih.

Takšnih izobraževalcev na družabnih omrežjih in spletnih medijih skoraj ni več. Zato od uporabnikov spleta ni mogoče pričakovati, da bodo znali sami od sebe prepoznati dobro fotografijo in nagraditi njenega avtorja. Kar je edina resnična digitalna grožnja, ki bi morala skrbeti fotografe in ljubitelje fotografske umetnosti. A zanjo večinoma ostajajo slepi.