Jabolko neznanja

5. 1. Gledam znanko, pol ure briše srečnonovoletne sms-e izpred par dni. Jaz jih ne brišem, nimam kaj, še difoltno vljudna optik in mehanik sta me pozabila, slabemu vidu in limuzini navkljub. Če po tovrstni drenjavosti sklepam, koliko jih bo šlo na mojo poslednjo pot, bo pogreb sila žalosten. Klavrn. Pa saj bojda niso več moderna sms-voščila, po najnovejšem si s časom, ako si sploh ne voščiš.

6. 1. Se pogovarjata, fuzbalerčka, U8, stara sedem in še kanec, se mi zdi, da za svoja leta kar nekam negotovo preračunavata, koliko jih je pri kom doma. Prvi: »Nas je pet, če še očija štejem!« Pa ga ne, ker »sta se z mamico ločila, a veš, kaj to pomeni?« »Ja, da sta se skregala!« »Ne, tako sta se zmenila.« Pri drugem so bili v osnovni celici štirje, še noben odštet. Oh, ti otroci!

11. 1. Še najbolje je, da te avto zbije, če te že mora, pred urgenco, nedaleč od bolnišnice; tudi pred lekarno se, če že, lažjega trka ne bi branil. Stopivši iz apoteke otrpnem, ko na pločniku tik mojega skeleta zabremza divjak. Ki je, ko izstopi, divjakinja. Prijazno me želi odtrpniti: »Ja, a ste se ustrašili? Ja, saj vas pa že ne bi podrla.« Celo malo se je mojih bicepsov dotaknila, če se ne motim. Čeravno je bila deklina kar dober križ bliže onstranostim kot jaz, sem njeno zagotovilo vzel primitivno večumno in odgovoril: »Zakaj pa ne, a sem prestar?« Ni se zasmejala. Verjetno ni razumela.

12. 1. Ko bi se ravno moralo sprožiti resnejše dogajanje, pa pride viroza. Na prvi pogled sitnica, na drugi pa prav pride. V dobrem tednu bom, no, sem iz beriva izvedel, kako je z Bogom, našim, ob dejstvu, da nas toliko na Zemlji trpi, pa kako je bil komunizem po drugi vojni še trdovratnejša bolezen od oslovskega kašlja. In podrobneje pogledal delo vnuka očeta psihoanalize, na čigar malarijo, ne bolezen, malanje, stari ata bojda z analizami psihe ni vplival. Ja, in še v eno špehato jabolko (spo)znanja sem ugriznil, v popis življenja očeta računalniškega odgriznjenega jabolka. O računalništvu sem na skoraj 500 straneh izvedel več, kot bi moral v zadnjih petnajstih, morda še več letih. In sem kojci šel k delovni mizi in pogledal, katere firme je ekran, na katerem nastaja tale packarija. Takole je s tehniko in menoj – tudi ko sem imel najprestižnejši fotoaparat formata 6X6, nisem bil pozoren, kateri model je bil, ne vem, kdo je izdelal mojo plezalno vrv, kdo moje dilce, mobitelska firma se mi je bolj zadrla v možganovje, ker velikokrat prosjačim za polnilec, precej natančno pa vem, kateri avto vozim. Eden prastarih Mladih vedežev je imel – morda tudi ne, sem pomešal – naslov Od kamna do filma. Tudi če film s kompjuterjem zamenjam, mi je bliže kamen. Čeprav, leviske so pa zakon. Zlasti model ...