Javni sekstor

Vsled izjemno hudih kritik na račun Dela, Dnevnika, Večera in STA, ki so v razvpiti učiteljsko-ravnateljski seks aferi »tako enotno in homogeno stoično pogledali proč« in da »nikakor o njej [aferi] niso hoteli niti z besedo pisati«, se je širši uredniški kolegij te rubrike sestal na več izrednih sejah. Ugotovil je, da so uredništva teh domnevno resnih medijev ravnala popolnoma napačno.

Prvič, s tem, ko tej izjemno pomembni tematiki niso odmerila ustreznega prostora, so storila usodno napako. S tem, ko fotografij niso objavili na naslovnicah in videoposnetkov na svojih spletnih straneh, so storili strateško poslovno polomijo. Ne samo da bi lahko ob objavah tržili oglasni prostor, ki bi ga zapolnili proizvajalci kondomov, pripomočkov ter založniki žanrske literature in filmov, s tem korakom so tudi zgrešili možnost, da bi bil časnik razprodan ali spletne strani zabasane s kliki.

Še več, zamudili so možnost, da bi v seriji prispevkov pribijali nagajivi par, šolski sistem, ravnateljsko srenjo ter splošen propad vrednot in morale v Mariboru, Sloveniji in tudi širše ali pa se na široko razpisali o vdoru v zasebnost in križali mladostnike, ki zlorabljajo sodobne tehnologije. S tem ne bi samo dodali svoj kamenček v mozaiku splošnega ljudskega rajanja ob žgečkljivi aferi, ampak bi tudi zapolnili prostor v svojih medijih.

Vse te razprave so v resnici brezpredmetne. Kritiki so pihnili mimo, prav tako uredništva resnih medijev. Redakcija te rubrike pa zagotovo ne. Inspirirana z nedavnim izobraževanjem, ki so ga na medijskem festivalu Naprej ponudili strokovnjaki z BBC, smo namreč na primer pogledali na drugačen način. Ali torej slediti standardni logiki v uredništvih, kako se stvari pokrivajo, ali pa najti nov pristop. Seveda smo se odločili za drugo.

Tako je nastal javni sek(s)tor. Dogajanje na mariborski srednji šoli smo namreč postavili v širši družbenopolitični kontekst, o katerem smo prepričani, da ima lahko izjemno pozitivne učinke za državo in nacijo. Iz mariborske seks afere lahko namreč vlada Mira Cerarja potegne toliko pozitivnih ukrepov, zamisli in vizij, da z ukvarjanjem z javnim sektorjem, pa ne le njim, ampak tudi z nezadovoljstvom državljanov, opravi enkrat za vselej.

Prvič. Državljani te države so namreč že leta prepričani, da jih država, vlada in politika »nekaj« v glavo. (Opozorilo: prosimo, da si pri tem izbijete iz glave tiste glave, ki ste jih gledali v posnetku, ker te glave s tistimi glavami nimajo nič skupnega. A prav?). Skratka, v državi je splošno prepričanje, da nas oblast »nekaj« v glavo. Vlada bi lahko zgodbo obrnila in na podlagi najnovejših izkušenj državljane pozvala k množičnemu predajanju žgečkljivim zadevam (pri čemer bi bila uporaba sodobnih tehnologij najstrožje prepovedana; s tem bi si kupili mir pred Natašo Pirc Musar), s tem pa bi se dvignilo število bodočih davkoplačevalcev, izginilo bi splošno nezadovoljstvo in pesimizem in Slovenija bi se dolgoročno prebila na vrh lestvic držav, »v katerih je najbolje živeti«, ali držav, »v katerih živijo najsrečnejši ljudje«, ter držav, »v katerih je poraba antideprisivov najmanjša«.

Drugič. Odpravili bi težave z javnim sektorjem, ki bi ga preoblikovali v javni sekstor in s čimer bi ustanove iz tega sektorja, ki jih radi imenujemo tudi »javne hiše«, dobile nov zagon. Vlada bi s spodbujanjem različnih dejavnosti znotraj sektorja vzpostavila razpoloženje, ki bi omejevalo moč sindikalnih voditeljev, saj bi zadovoljstvo v sektorju onemogočilo pozive in udeležbo v stavkah, nezadovoljstvo z znižanjem plač pa bi kompenzirali s podporo – tudi finančno – prostočasnim dejavnostim v času malice oziroma odmorov.

Redakcija Ozadij zaradi dejstva, da jo večinoma sestavljajo ljudje konservativnih nazorov, zgoraj zapisanega sicer javno ni in ne bo podprla, ne glede na to, da nam je pisanje brez dlake na jeziku osnovno vodilo. Smo zadnji del stavka res zapisali?!?

Očitno naši predlogi že učinkujejo.