Trendi: Je levica mrtva?

Slovo predsednice je žalostno dejstvo za brazilsko demokracijo in tragično tudi za Dilmo Rousseff osebno, ustoličil jo je Luis Inácio Lula da Silva, Brazilci in svet so ga poznali preprosto kot »Lulo«. Gospodarska in politična kriza v Braziliji je samo še ena v vrsti težav latinskoameriške levice in skupine Brics. Že dlje časa gledamo umiranje levice v Latinski Ameriki: Hugo Chávez v Venezueli in Lula v Braziliji sta sanjala o drugačni svetovni ureditvi, njuna naslednika sta dopustila, da se je zapuščina razdrobila na koščke. Skupina Brics je večino tega stoletja nezadržno rasla, napovedovali so ji, da bo postala nov motor globalne rasti; mnogi so jo prepoznavali kot produkt spreminjajoče se svetovne moči in subjekt preoblikovanja globalne arhitekture. Zdaj je tega političnega poglavja konec.

Začetek 21. stoletja je nakazal novo dobo za Latinsko Ameriko. Od Chávezove izvolitve leta 1998 so drug za drugim na celini zmagovali levičarski kandidati. Povsod je bilo opaziti politične spremembe in nove vizije, leve in levosredinske garniture so prevzele oblast v Venezueli, Čilu, Braziliji, Argentini, Boliviji, Urugvaju, Ekvadorju in Paragvaju. Preostali svet je po letu 2008 prizadela globalna finančna kriza, latinskoameriškim državam je šlo bolje kot kdaj prej. Večinoma so bile uspešne, zaznamovala jih je gospodarska rast, socialni programi, več demokracije; vse so bolj ali manj nasprotovale »washingtonskemu konsenzu«.

Zdaj levica doživlja en polom za drugim: v Argentini se je končala vladavina Kirchnerjev, v Venezueli je zmagala opozicija, v Boliviji je Evo Morales izgubil referendum. Največja latinskoameriška država – Brazilija, ki se je bila ob Rusiji, Indiji in Kitajski uvrstila med svetovne gospodarske sile in edina dosegla nepredstavljivo: visoko rast, politično svobodo in zmanjševanje neenakosti – je potonila v krizo. Javnomnenjske raziskave za Latinsko Ameriko navajajo, da nikjer na svetu nezadovoljstvo z demokracijo ni večje kot tu.

Jorge Castañeda, mehiški politolog in najtemeljitejši proučevalec tega dela sveta, vidi razloge v širšem ekonomskem kontekstu in tudi v sami naravi latinskoameriške levice. Politologija analizira s pomočjo tipologij, odkar je Castañeda pred desetimi leti v Foreign Affairs populariziral svojo teorijo o »dveh levicah«, je slednje najvplivnejša interpretacija latinskoameriškega fenomena v tem stoletju. Ločuje »pravo« in »nepravo« levico, prva je razumna, socialdemokratska (Lula), druga avtoritarna, populistična (Chávez, Castro). Toda v Latinski Ameriki in povsod drugod so ločnice čedalje manj razločne, kategoriziranje populizmov problematično, dihotomične sheme neuporabne. Politike je malo, populisti so povsod.

Seseda se tudi Brics. Ko je Jim O'Neill iz Goldman Sachsa leta 2001 nadel četverici akronim, je svet do rastočih gospodarstev gojil velika pričakovanja, njihov skupni bruto domači proizvod naj bi do leta 2050 dosegel trikratnik ameriškega. Po padcu komunizma se je skupina kazala kot prvi izziv zahodni hegemoniji. Ta čas vznemirjajo resne gospodarske težave Rusije, Brazilije in Južne Afrike, medtem ko se Kitajska opoteka, samo še Indija ohranja nekdanji sij. Nekatere paradigme je treba spet na novo premisliti.