Tiskane izdaje
Obstaja predstava brez katarze. S tragičnimi in žalostnimi glavnimi junaki ter negativci, v primerjavi s katerimi sta Shakespearjeva Lady Macbeth in Jago prava amaterja. Največja tragika je v tem, da zgodba ni fiktivna, ampak resnična. Njen naslov je Was ist Maribor (odprla je festival Mladi levi) in na dokumentarni način pripoveduje zgodbo o propadu mariborskega Tama. Ustvarjalci so jo zasnovali kot socialistično delavsko proslavo, ki se na koncu spremeni v pogreb oziroma sedmino. To veliko podjetje, ki je imelo nekoč skoraj deset tisoč delavcev, ponosnih na svoje delo in tovarno, je v samostojni Sloveniji postalo prostor za plenjenje in ropanje. Od giganta ni ostalo nič. Politika je grobarjem Tama, ki zdaj kot »uspešni« bogati podjetniki mirno živijo v svojih vilah z bazeni, za ta kriminalna dejanja zavestno pokazala zeleno luč. Na cesti je ostalo na tisoče ljudi, mnogi so, kakor so nam na predstavi pripovedovali delavci, zboleli, kar nekaj jih je obupalo in naredilo samomor. V bistvu pa so si želeli le to, kar znajo in kar je eden od pomembnih smislov življenja - delati. Ko je na koncu delavski pevski zbor zapel Lipa zelenela je, je imelo kar nekaj gledalcev solze v očeh. Kako čustveno je bilo šele na premieri v Mariboru, ko je bilo med publiko veliko nekdanjih zaposlenih te velike tovarne, si lahko samo predstavljamo.
Živimo v času, v katerem se zdi, da ne obstaja več prav veliko iluzij o prihodnosti. Politika je impotentna, vizij ni, pohlep, nekoč smrtni greh, je nadomestil kakršna koli razmišljanja o solidarnosti ali skupnem dobrem. Nadomestil je čustva.
Ampak v bistvu ni res. O tem so nas na neki način prepričali, da bi opravičili stanje neaktivnosti, v katerem smo se znašli. Jasno je samo to, da se mora nekaj spremeniti. In meni osebno je jasno tudi nekaj drugega, ne bom šla več na prav nobene volitve, pa upam, da mi sestre sufražetke, ki so se tako dolgo borile za žensko volilno pravico, tega ne bi zamerile. Volila bom le še, če bom lahko izbirala med kandidati, ki ne bodo govorili le puhlic, ampak bodo imeli jasne sodobne rešitve o prihodnosti države, kamor sodijo: konkretno načrtovanje rabe različnih obnovljivih virov energije (koliko veternic in kje, koliko sončnih kolektorjev in kje...), sampreoskrba s hrano (Švedska s popolnoma drugačnimi podnebnimi razmerami namerava v prihodnosti postati samopreskrbna in hrano celo izvažati), podpiranje inovativnega podjetništva, spodbujanje mladih, solidarnost, ekološko kmetijstvo (Slovenija bi bila lahko vzoren evropski primer takšne pridelave), podpora ustvarjalnosti (tako imenovana mehka moč, kamor sodijo kultura, inovacije, dobre univerze, odločna diplomacija ...), višji davki na gradnjo novih nakupovalnih središč, podpora lokalnim trgovinam in obrtnikom, spodbujanje aktivnega državljanstva, transparentna odgovornost vseh, na vodilnih mestih in v nadzornih svetih, iskanje in podpiranje možnosti, da se nekatere tovarne vrnejo delavcem (katere in kdaj ter kako), ekološko ozaveščanje ...
Če bi neki politik ali pač nekdo na oblasti, ki ima možnost odločanja, resno načrtoval omenjene stvari, je takoj jasno, da mu je mar za zdravje ljudi, za nova delovna mesta, za nove generacije, za zadovoljstvo državljanov. Mora biti politiku pomembno še kaj drugega od tega? Se sliši naivno? Morda, ampak, kakorkoli obračamo, so to sodobne teme prihodnosti, ki jih v nekaterih državah že nekaj let spreminjajo v resničnost.
Primeri o uspešnem aktivnem državljanstvu obstajajo. Renata Salecl je prejšnji teden v Sobotni prilogi pisala o majhnem angleškem mestu Totnes, v katerem so se prebivalci uprli globalnemu kapitalizmu. V podporo lokalnim trgovinicam so bojkotirali eno večjih korporacij (prodajalne s kavo Costa), ki je želela v njihovem mestu odpreti svojo podružnico. Mestece je že tako ali tako posebno, v njem uvajajo zeleno energijo, spodbujajo lokalno ekonomijo, imajo celo lasten denar (Totnes funt), ki ga sprejemajo v 70 trgovinah v mestu.
Urednik Mladine, Grega Repovž, pa je v svojem uvodniku pisal o primeru iz Hrvaške, kjer so zaposleni v puljski ladjedelnici Uljanik pridobili večinski delež v podjetju in uspel jim je delavski odkup podjetja. Država jih je pri tem podprla. Delavci Fructala in občina Ajdovščina so imeli podobno idejo. Zakaj jim že ni uspela? Morda zato, ker si pri takšnem projektu ne bi mogel nihče od politikov in njihovih prijateljev kaj prilastiti oziroma ukrasti?
Za omenjene uspešne uporniške zgodbe ni treba veliko: dobra ideja, nekaj pametnih, sposobnih, dobrih in poštenih ljudi, ki znajo navdušiti sodržavljane. Pomaga pa tudi politična volja.
Predstava o uničenju Tama se me je namreč dotaknila tudi zato, ker je čisti realizem in hkrati metafora, zrcalna podoba stanja stvari, ki več kot desetletje vlada v tej državi. Smo res vsi tamovci?
