Tiskane izdaje
Prvič pred poltretjim letom, neformalno, vendar v zelo formalnem okolju strogo zastraženega veleposlaništva v središču Ljubljane. Drugič lani poleti, službeno, torej formalno, v po njegovi zaslugi zelo neformalnem okolju veleposlaniške rezidence, neposredno ob protokolarnem objektu slovenske države, vile Podrožnik v Rožni dolini. Pričakal me je bos, na vratih, na katerih je visel napis dobrodošlice v arabščini. Na vratih rezidence veleposlanika Združenih držav Amerike v Sloveniji.
Vsekakor nočem reči, da ameriškega veleposlanika Josepha Adama Mussomelija poznam kaj več kot bežno. Vendar sem v dveh dolgih pogovorih o njem izvedel več kot marsikdo, ki zdaj pametuje, da je Mussomeli eden od ameriških diplomatskih križarjev. Da z ognjem in mečem razširja do majhnih narodov oholo vzvišeno politiko svoje države.
Ker sem se po službeni plati srečal tudi z njegovima predhodnikoma, veleposlanikom Yousifom Ghafarijem in odpravnikom poslov Bradom Frednom, ter lansko poletje, ob pripravi člankov o tujih diplomatskih predstavnikih v Sloveniji, še s celo vrsto veleposlanikov, od azerbajdžanskega do japonskega, mi je jasno, da Mussomeli ni tipičen diplomat. Ko sva se pogovarjala neformalno, sem mu moral obljubiti, da o tem ne bom povedal ali napisal nič. In tudi ne bom.
Sicer se nisva pogovarjala nič takšnega, da bi ga lahko spravilo v zadrego. Pravzaprav je bil najin lanski poletni pogovor, za pripravo članka, bolj sočen. V nasprotju z drugimi diplomati Mussomeli brez zadržkov govori o osebnih zadevah in o svoji preteklosti.
Za pokušino: na začetku 70. let prejšnjega stoletja je bil oster nasprotnik vojne v Vietnamu. Zato se je, ko so ga poklicali na »štelungo«, odločil, da ne bo šel v azijsko vojno, ampak bo raje šel v zapor, čeprav prihaja iz vojaške družine. Njegov oče je bil tri desetletja in pol poklicni vojak, sodeloval je v drugi svetovni in korejski vojni.
Na zdravstvenem pregledu so ugotovili, da je Mussomeli sposoben za vojsko, in oče ga je vprašal, kako to, če pa ima astmo. Odgovoril mu je, da na zdravstvenem pregledu ne odkrijejo astme, če nimaš ravno napada. Sam pa ni hotel povedati, ker se je, kot že rečeno, odločil, da bo nasprotovanje vietnamski vojni izrazil tako, da bo zavrnil vpoklic in šel v zapor. Prepričan je bil, da če bodo tako storili vsi mladeniči, bo vojne konec v pol leta, saj država ne bo vtaknila za rešetke deset milijonov študentov. Na njegovo žalost drugih deset milijonov kandidatov za odhod v jugovzhodnoazijsko džunglo ni imelo takšnih pogledov in vojna je nemoteno divjala naprej.
Njegova mama je bila seveda histerična, saj je bila prepričana, da sina čaka ali vojna ali zaporniška žimnica. Vendar se je sedanji ameriški veleposlanik v Sloveniji na koncu izognil obojemu, saj so vendarle nekako ugotovili, da ima astmo, in ga razglasili za nesposobnega. Mussomeli je še danes bridko razočaran, da privrženosti idealom ni mogel dokazati za rešetkami.
Takšne in podobne zgodbe veleposlanik pove z zvrhano mero humorja, čeprav v izbiri med ameriškim zaporom in vietnamsko vojno kot mlad človek verjetno ni videl nič pretirano smešnega. Zgodba o njegovi naborniški avanturi, ki ga je skoraj pripeljala v zapor, kamor bi, kot zatrjuje, šel veliko raje kot v Vietnam, je pomembna, ker ga razkrije kot duhovitega možaka, z zvonkim smehom in brez zadržkov. Takšen, brez zadržkov, je tudi kot diplomat.
Čeprav se zaveda, da številni njegovi pogledi v Evropi, veliko bolj levo usmerjeni, kot so Združene države – večina naših desničarjev bi na drugi strani luže veljala skoraj za komuniste –, ne morejo požeti veliko odobravanja, jih ne skriva. V večini primerov nasprotuje splavu, je za popolno privatizacijo gospodarstva in ni za to, da bi v ZDA omejili možnosti za nakup orožja. Sam sicer nima nobene pokalice, menda se jih celo boji, vendar pravi, da ga je strah tudi tega, da bi država hotela omejiti pravico ljudem, da se oborožijo po lastni presoji.
V kontekstu takšne neposrednosti je treba pogledati njegovo nedavno izjavo, da je bilo Sloveniji ob osamosvojitvi prelahko, saj da je umrlo le deset ljudi. Šele če ljudje skupaj krvavijo, imajo več občutka za narodno identiteto, zato je imajo zaradi bolj malo krvave vojne v Sloveniji premalo in v času krize premalo držijo skupaj, je ugotavljal veleposlanik ZDA.
Z njegovimi modrovanji, izjavami, da nekdanji predsednik Danilo Türk ni primeren kandidat za generalnega sekretarja Združenih narodov, ker razdvaja Slovence, in njegovimi srečanji s slovenskimi politiki, med katerimi naj bi najprej sestavljal in potem poskušal ohraniti vlado Janeza Janše, se je zelo lahko ne strinjati.
Vendar je ob tem nujno prebrati še eno Mussomelijevo izjavo: »Morate razumeti, da sem oči in ušesa predsednika Združenih držav v Sloveniji. Moje delo je, da se redno sestajam tudi z voditelji političnih strank. Če tega drugi veleposlaniki ne počnejo, so leni in ne opravljajo svojega dela.« Z drugimi besedami: če se veleposlaniki, magari vsi po vrsti razen njega, ne odzivajo na aktualno dogajanje v državi, je to njihov problem. On se.
Takšen JAM pač je. Ko bo odšel, verjetno kmalu, saj mu je mandat že zdavnaj potekel, bo diplomacija najbrž spet veliko bolj dolgočasna.
