Jutranji vonj

Če zjutraj tega vonja ni, je dan po navadi nervozen; že zjutraj se tako mudi, da ni časa za kavo, in potem se vse začne samo še hitreje odvijati in je to odvijanje hitrejše od hitrosti, ki si jo sposoben živeti.

Najlepše je, če ti kavo zjutraj naredi nekdo drug. Ali če jo ti skuhaš nekomu, ki mu to veliko pomeni.

Srebaš kavo, še v postelji ali v kuhinji, se srečuješ s pogledi in vidiš, da se za očmi skrivajo misli, ki jih ne znaš prebrati, misli, ki se po mirni noči prikradejo v jutro in v glavo in te opomnijo, da je pred nami spet življenje in realnost, ki jo je za nekaj ur uspavala noč.

»Ti skuham kavo?« ali klic »Kava!« je znak, da te ima nekdo kar precej rad. Vsaj v tistem trenutku. Ko ni več kave, ni več ljubezni.

Kava, ki jo pijem danes, je bila skuhana na istem mestu, kjer sem tudi sam skuhal prvo. Življenja štedilnikov so se na tem kvadratnem metru rojevala in so ugašala, kava pa ostaja.

Prvo sem skuhal mami, ko sem imel šest let. Turško. Pravijo, da imam roko za turško kavo, da je dobra.

Mesto, kjer se kuha kava, ima danes samo dve gorišči. Prijatelj, ki je videl moj štedilnik, je bil zgrožen: »Še v avtodomu imam tri rinke, ti pa doma zgolj dve!«

Lahko bi mu odgovoril, da več rink pomeni več posode, a to ne bi bilo res. Malo kuham. Plinsko bombo imam že tretje leto, verjetno se jeklenka pri meni dobro počuti in noče izpustiti svoje zaplinjene duše.

Pravzaprav imam štedilnik za kuhanje kave. Tudi gorilnik, ki je ležal v starem džipu, sem vlačil s seboj predvsem zato, da ko sem zlezel iz šotora na strehi, sem zjutraj pristavil za kavo. Sediš na strehi avta, bingljaš z nogami, imaš morda malo mačka, gledaš po naravi, sredi katere si parkiral, srebaš kavo in se imaš dobro.

Hecno pri vsem je, da se kava in moj želodec ne razumeta najbolje. V letih, ko se je v časopisih še ogromno delalo, se je spilo veliko kave − in ko smo skoraj vsako pozno popoldne tekli, so prijatelji že vedeli, da se bom po kakšnem kilometru ustavil in podrl kupček na malo konkretnejši način.

Odlična jutranja kava tudi ne gre skupaj z jutranjim sproščanjem v telovadnici. Preveč napora pred sedmo zjutraj kavo užali, maščuje se želodcu in ta te prisili, da sedeš na blazine in se močno skoncentriraš, da kava ne odide domov.

Pravzaprav ti kava vedno pokaže, ali si v redu. Če si, nimaš težav, če nisi, hoče ob naporu na plan.

Nekoč me je nekdo neskončno razveselil, ko mi je za darilo kupil kavne skodelice, na katerih so bila narisana kolesa; skodelice zdaj počivajo na polici, njihovo življenje se je izteklo v grenak nasmeh realnosti, ki
je prišla prepozno. Skodelica brez kave pove vse.

Kavo pijem iz skodelice, na kateri piše New York − ne vem, od kod je prišla, morda mi jo je podaril prijatelj Janez, ki je živel tam in predstavljal najino domovino, morda pa je celo veliko starejša in jo je v sedemdesetih letih prinesel oče, ko je šel v Ameriko. Za tri dni. Tja, dvakrat je prespal in se vrnil, Ameriko je hotel videti in jo je.

V New Yorku sem pil najslavnejšo kavo na svetu, ki je bila, vsaj zame, najslabša. Slavno ime in vrela voda, ki sta utopila dobro kavo − le tega se spomnim. Bilo je tik po tem, ko je Jure Robič prvič s kolesom tekmoval čez Ameriko. Povsem nekaj drugega so bile kave, ki smo jih pili v tistih devetih dneh, ko smo ga spremljali na poti skozi viharje v njegovi duši in naš pekel na cesti, ko se je tudi on peljal skozi nas. Tiste kave so nas držale pri pameti. Tisto so bile dobre kave. Tudi Jure je bil dober.

Kavo sem kuhal v džezvah, v loncih, kafetjerah, kipele so, se žgale in se mi polivale in v Ratečah mi je kafetjero razgnalo in spremenilo barvo apartmaja, korenito.

Hudo mi je bilo za stene, ki so dobile kavni vzorec, a še bolj hudo mi je bilo, ker je šla v nič kava.

Kavo imam rad. Zdi se mi, da ima tudi kava rada mene, dobro se razumeva. Veliko si imava povedati. S kavo tudi sam veliko povem drugim in oni meni.

»Ti skuham kavo?« in »Kavica!« sta znak jutra, ki je dobro. Srebaš kavo in zreš v oči in čutiš, da so za njimi skrite misli, ki se tičejo tudi tebe. Sploh hočeš vedeti, kakšne so?

Če piješ malo kave, se jih hočeš polastiti. Če kavo razumeš, potem veš, da so jutra s skritimi mislimi zaspanih oči nekaj, za kar moraš biti vesel.

Še vedno je nekje stara džezva, v kateri sem mami skuhal prvo kavo. V kotu je štedilnik in na njem brbota voda. Odstavim jo, vsujem nekaj žlic, pristavim, da se tista pena skoraj požene čez rob, pravočasno odstavim, pustim, da se kava pomiri, in jo nalijem v skodelico.

Včasih jo srebam počasi, včasih jo pijem hlastno.

Ko je zjutraj kava, je vse v redu. Ko je ni, je nekaj narobe.

Kava. Ti skuham kavo? Kavica! V kavi je tisoč spominov, spomini so kamenčki, s katerimi sestavljaš svoj mozaik. Sestavljaš ga in čakaš, kakšna podoba se bo pokazala.

Bereš se iz kave. Skodelica brez kave pove vse.