Tiskane izdaje
Poslanci državnega zbora so rekli A, zdaj si ne upajo reči B. Državo so zaprli v dogovorno ekonomijo strahov, stranke so si povečale proračunski budžet, da bi lahko vedrile in prevedrile politični vakuum, ki pa je nastal zaradi njih samih. Njihova drža je circulus vitiosus, začarani krog, v katerem je vsaka izjava nasprotnika dokaz, da imajo prav, ko pravijo, da tako ni mogoče iti naprej in da končno po krivdi nasprotnika ni mogoče nič narediti. Nasprotnik seveda trdi natanko isto. Posledice so podobne pat položaju, ta pa pri ljudeh stopnjuje tesnobnost, posebej v perspektivi sporočila, da v Bruslju že obstaja zloglasna trojka, ki brusi nože, in v tujem tisku se povrh že pojavljajo medijski prispevki, ki zatrjujejo, da je prošnja Slovenije za finančno pomoč le še vprašanje časa. Videti je tudi, kaj počnejo, da bi se razbremenili krivde. Priklicali so najprikladnejšo politično iluzijo: volitve. Na koncu tunela je videti luč, pravijo, to so volitve in narediti moramo vse, da bi ljudje lahko odločili v najkrajšem možnem času. Mar ljudje niso že odločili pred komaj enim letom? Kdo jih ima torej za norce?
Kaj sploh ostane »majcenim«
Potem ko naj bi Janša padel – ta pa tega noče razumeti –, naj bi za prihodnost Slovenije odgovorno ravnali vsaj sredina in levica. Že (še vedno) Jankovićeva PS in Lukšičeva SD imata s sodelovanjem sredine in preostankom propadle Janševe koalicije v rokah škarje in platno. Podajanje žogice med predsednikom Lukšičem in (v imenu PS) politično očitno nespretno Alenko Bratušek spominja na resničnostni šov tekmovanja iz pečenja sladic, v katerem prvo nagrado prejme le eden, drugi pa ostane praznih rok. PS ima dvojni problem in Lukšič to dobro ve: protikorupcijska komisija ji je najprej obglavila Zorana Jankovića, ki je politični ulov prilovil na ribarjenju v bazenu t. i. levega trojčka, SD, Zares in LDS. Tu se je nabralo kar nekaj zamer. Posledično si torej ta stranka ne more privoščiti predčasnih volitev, kajti s tem bi lahko tvegala tudi izpad iz državnega zbora.
Po drugi strani si je SD s Pahorjevo predsedniško kampanjo v javnem mnenju nabrala toliko političnega kapitala, da ji je s politično krizo in možnostjo predčasnih volitev sekira tako rekoč padla v med. Kje v tem interesnem algoritmu je torej prostor za realnost Slovenije? Ideja t. i. projektne vlade je povrh več kakor očitno nastajala s figo v žepu, saj je bilo na dlani, da pri teh dveh največjih strankah levice iz dneva v dan bolj kopni »projektnost« projektnega mandatarja in vse bolj raste zanimanje za ponovno vzpostavitev logike AUKN. Zajeziti bi želeli Janšev kadrovski cunami pri institucijah, ki delajo z državnim kapitalom, potem pa zadeve postaviti v perspektivo »utečenih« mehanizmov korporativnega upravljanja državnega premoženja. Ideja projektnega mandatarja Mira Cerarja je bila že po zunanjem videzu videti nedostojna. Njegovo ime je bilo sporočeno v javnost, preden so se z njim pogovorili osebno. V kako (pre)velike škornje bi kandidat stopil, bi videl šele, ko bi se soočil s kapitalskimi interesi akterjev, ki bi bili bržkone v popolnem nasprotju z njegovim načelom transparentnosti.
V vsej tej igri parlamentarne politične levice utegne biti nekaj sprevrženega. Mogoče podobnost lahko poiščemo pri Francozih, ko levica ni vedela, kako se otresti Sarkozyja, ki ga je Badiou imenoval »ta majcena osebnost, ki povsem ustreza najnižjim vrstam raziskav javnega mnenja«. Izkazalo se je, da je bila Badioujeva kritika Sarkozyja tudi kritika socialistov in na slovenski način bi se analogno lahko upravičeno vprašali: Ime česa je v resnici Janša?
Za hlapce rojeni,
Kaj politična parlamentarna levica v Sloveniji ta trenutek ponuja drugega kakor strah pred strahom, ki ga je zasejal Janša?
Od tedaj je tudi za Francijo, ki je po Sarkozyju za predsednika dobila Hollanda, jasno, da se bo s krizo morala soočiti iz oči v oči s svojo lastno kapitalsko luknjo. Toda takšni odgovori so potrebni, ker zadosti odgovornih ljudi ni zadosti zgodaj postavljalo pravih vprašanj. Namesto njih so tržili strahove, je že tedaj očital Badiou, šli so se »volilni cirkus« in razcepljali volilnega subjekta. Ljudi so tako podpihovali k čim večji volilni udeležbi, da so ti sami ustrahovali svoje prijatelje, da se morajo odločiti, javnomnenjske ankete pa so vseskozi kazale na veliko stopnjo splošne neodločenosti. Vse skupaj je dobilo čisto nadjazovsko obliko in volitve kot glasovanje naj bi bile obvezno dejanje onkraj čustev in onkraj prepričanj.
To je bila Francija, model problema v Sloveniji pa je še slabši, saj politična drama poteka na precej manj globalni, zato potencialno toliko bolj pritlehni ravni. Volitve, ki jih pri nas ponujajo za rešitev, se hkrati kažejo kot alibi za pokvarjenost in nesposobnost političnih akterjev. V obeh primerih, francoskem in slovenskem, velja Badioujeva analiza, shema vsiljenih volitev kot dejanja, podvrženega »breznačelnosti afekta«. Prevedeno povedano, silijo nas voliti zato, »da bi svojim strahovom dali obliko«, hkrati pa niti predlagatelji niti volivci ne verjamejo, da bi bilo tisto, kar bi (iz)volili, dobro. Badioujeva sodba tu je jasna in nazorna: prav realno je tisto, kar pri takem glasovanju umanjka.
In kaj je danes v Sloveniji in njeni politični krizi realno? To je nabor tistih družbenih, političnih in ekonomskih problemov, na katere bi se morali odgovorni politiki odzvati z vso odločnostjo, in to mimo strahu kot alibija za neodločne poteze zaradi lastnih karier in političnega preživetja. Spoprijeti bi se morali z njimi na način, kot se Janševa vlada zaradi nepoštenosti, očitane koruptivnosti in nizke stopnje politične kulture, predvsem pa nedobronamernosti predsednika vlade ni bila zmožna. Očitno se z realnim ni sposobno soočiti niti politično okolje, ki obkroža napihljivi balon Janševega političnega plinozračja. Tako leva kakor desna politična alternativa – izjeme so zelo maloštevilne – kakor da potrjujeta vsebino Cankarjevega krika, ki je tako prav prišel Janezu Stanovniku: za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni.
V oblikah, oblicah in antioblikah
Ta obtožba seveda zahteva pojasnilo. Janez Janša je na pepelnično sredo javnost takole nagovoril: »Pustni čas mineva, s tem tudi čas virantovanja. Zdaj bodo pričeli prihajati računi, pripravite denarnice.« Ponovna v seriji Janševih nedostojnosti in izjemno nizke stopnje politične kulture dokazuje upravičenost koalicijskih partnerjev, ki so sklenili, da se z njim razidejo. Toda rekli so A, zdaj se kaže, da se v točki B kristalizira njihova lastna nedržavotvorna nezmožnost političnega in družbenega soočenja z realnimi problemi.
Še več, videti je, da sama leva in desna opozicija (premieru) intimno predpostavlja, da se je le Janša v Sloveniji sposoben soočiti in spoprijeti z realnimi problemi, moteče pa jim je, da bodisi te »premoči« ne deli s koalicijskimi partnerji bodisi to počne nezakonito, ekscesno, izsiljevalsko oziroma tako, da za svojo »karizmo« izstavlja za ustavnost in demokratičnost države nesprejemljivo prevelik račun. Ker realno torej pripada nasprotniku in ker ga ne (z)morejo izmakniti njegovi moči, se zatekajo k iluziji novih predčasnih volitev, v katerih bi breme lastne nesposobnosti zaračunali volivcem in volivkam, državljankam in državljanom. In državljani naj bi temu nasedli?
Tako pomisel nazorno utemeljuje Karl Erjavec in dovoljeno naj bo sikniti, da njegovo predsednikovanje upokojenski stranki deluje kar se da simbol(ič)no: »Janez Janša ima na neki način prav. Če se stranke, ki ne podpiramo več te vlade, ne znamo ničesar dogovoriti, potem se lahko on dejansko smeje ob vsakem novem imenu za mandatarja.«
Povedano vodi le v dve smiselni ugotovitvi: kakor v Franciji se v Sloveniji prvič vé, ime česa je Janez Janša. Je ime naših minulih iluzij, ki delujejo kot inkarnacija stanja duha v slovenski družbi, politiki in politični ekonomiji v najširšem pomenu besede. Ta naša inkarnacija z delavskim in političnim samoupravljanjem ni opravila duhovnega posla, hudomušno povedano, ni razrešila svojega Ojdipovega kompleksa.
Drugič pa imamo problem čisto osebne dostojnosti, vesti, poštenosti in dobrih manir. Ta generični slovenski premier v vseh oblikah in antioblikah bi se (v Cerkvi smo se skorajda odvadili iskati zglede) lahko zgledoval po papežu Benediktu XVI. Z odstopom se je odrekel vsemu blišču in privilegijem le iz ugovora vesti, da svojega posla zaradi starosti ne bo mogel opraviti, kot je treba.
