Zgodbe izpod Triglava: Ko prihodnost odhaja

»Zdaj je tudi uradno: število prebivalcev v občini Jesenice je padlo pod 21.000. Točna številka je 20.945,« je takoj po novem letu na podlagi podatkov statističnega urada zapisal dr. Ahmed Pašić, ki je z družbeno angažiranimi akcijami zaznamoval leto 2014 na Jesenicah. Lani se je preselil v Singapur, na domači kraj pa ne more pozabiti, saj z njim ostaja povezan prek svetovnega spleta in družabnih omrežij. »Kam to pelje na dolgi rok?« se je vprašal in obenem izrazil bojazen, da to lahko pomeni tudi zapiranje šol. Na demografska gibanja in staranje prebivalstva na Jesenicah Pašić opozarja že že več let. Doslej so ga slišali redki in bati se je treba, da se bo gluhota občinske politike nadaljevala.

Vsaj tako bi lahko sklepali po tem, ko so pa ne le na Jesenicah v predprazničnem času župani in drugi predstavniki lokalnih skupnosti še intenzivneje obiskovali starejše, se z njimi fotografirali in jih vabili na srečanja, o takšnih dogodkih pa so potem poročali lokalni mediji.

Starejše generacije so si s svojim delom v preteklosti zagotovo zaslužile najmanj skromno pozornost ob koncu leta, vendar ni povsem jasno, zakaj župani podobnih srečanj ne organizirajo tudi za mlade, torej za tiste, ki so na začetku svoje življenjske ali poklicne poti in zato razumljivo še nimajo za pokazati toliko kot starejši; nimajo dobrih zvez in izkušenj, znanje si šele nabirajo. A pred njimi je še vsa prihodnost, zato potrebujejo pomoč in podporo skupnosti.

Poleg tega je pred mladimi obdobje, ko bodo za starejše solidarnostno vplačevali prispevke za pokojnine. Čeprav so mladi s tem nekakšen porok za pokojnine in dostojno življenje starejših, upokojenih generacij, jih oblasti, ko snujejo razvojne politike, pogosto spregledajo in do njih kažejo mačehovski odnos, s tem pa tudi do svoje prihodnosti. Tudi zato statistični podatki zdaj kažejo, da število prebivalcev na Jesenicah upada. Od leta 2008 se je število prebivalcev občine zmanjšalo za skoraj tisoč, kar je približno pet odstotkov vsega prebivalstva.

Podatki ne vzbujajo optimizma, a na občini kljub temu še vedno nimajo jasne politike, kaj ponuditi mladim in kako jim pomagati, da se bodo vključili v lokalno okolje in družbo in tudi po koncu šolanja ostali v domačem kraju. Vsega tega v občini ni, pa čeprav že desetletje ali več deluje nekakšen mladinski center, ki si s svojo ponudbo to ime v zdajšnji podobi komaj zasluži, pa čeprav se tamkaj zaposleni trudijo. Brez jasne občinske politike in na tem temelječe podpore, tudi finančne, bodo mladi po koncu šolanja zapustili domači prag in svoj potencial odnesli iz kraja, ki bo dolgoročno postal mesto star(ejš)ih.

Morda bodo na občini sčasoma spoznali, da je treba v mlade vložiti več, precej več. Čeprav je finančni potencial občine skromen, pa ima, denimo, s praznimi prostori na sedanji tržnici, ki obratuje le ob sobotah, druge dni pa je prazna, priložnost, da naredi več za prihodnost mladih in za prihodnost skupnosti – tudi zase.