Ko si stisnemo roke

V času, ko vsi bolj kakor ne ječimo pod pritiskom vseh vrst krize, slabih družbenih leg, ko nas mediji zasipavajo z negativnimi informacijami, ki naj bi bile resnične, se vprašamo, kakšna je realna moč dobrega. Zdaj malo že razumemo moč slabega in zdi se, da je to prevzelo oblast nad našim vsakdanom. Po drugi strani se splošnemu vtisu navkljub dogajajo stvari, ki to zanikujejo. Svet je namreč lahko tudi lep in dobrohoten, ljudje so lahko tudi sočutni in ljubeznivi, čeprav smo na podlagi slabih izkušenj do tega prej kot ne nezaupljivi. V krizah, v nestrpnosti, v ozračju sovraštva in eksistencialnem negativizmu vseh vrst vznikajo ideje, pesmi, misli ljudi, ki svetu in ljudem hočejo sporočati dobro. Leta 1967, v času rasističnega prekucuštva in političnih turbulenc v ZDA, sta glasbena avtorja Bob Thiele in George David Weiss spočela znamenito pesem What a wonderful World. Kdo drug, če ne Louis Armstrog, črnski glasbenik hrapavega glasu in opomnik pravic črncev, bi jo lahko zapel in interpretiral sijajnejše kakor on? »Vidim prijatelje, ki si stiskajo roke in pravijo, kako si kaj? V resnici pravijo: Rad te imam.«

Mar ta drža, to prepričanje o svetu, ki sporoča, da svetu pravzaprav v temelju vlada dobro, ne spominja na tisto Leibnizovo, da je Bog ustvaril najboljšega od mogočih svetov? Leibniz si je takoj nakopal Voltairovega Kandida, delo, v katerem se je avtor rogal drugemu avtorju kot zamegljenemu naivnežu, ki po svetu hodi slep in ne vidi očitnega zla, pravega gospodarja sveta. Toda Leibniz svojih misli ni pisal niti na suho niti na pamet. Raziskoval je stare kozmogonične mite in predvsem filozofije, ki imajo o tem povedati zelo veliko.

Mogoče tako naziranje dobro ponazarja You Xuande, kitajski mojster borilnih veščin, s katerim je te dni v Dnevniku napravil intervju Aljaž Vrabec. Ne da bi jo izrazil, je zastopal modrost taa o večnem zakonu, o kroženju dobrega in zla po isti krožnici, o menjavanju stanj in energij, ki pa končno predpostavljajo popolno kozmično urejenost in zakone, ki pridejo iz tega. Prišlo je tudi tisto vprašanje, namreč, kako naj (iz te logike) močna čustva nadzoruje nekdo, ki je izgubil službo, ali pa ima premalo denarja, da bi nahranil lastnega otroka.

Odgovor si lahko predstavljate, govori o obnovi samozaupanja, zanimivi del pa je pet principov, ki ti pomagajo iz težav: poslušanje glasbe, meditacija, vadba telesa (tai či), pitje čaja (najbrž zelenega) ter kaligrafija.

V temelj vprašanja še vedno vgrajujemo zlo, to pa težko učinkuje drugače kakor stresno. Zato nadaljujejmo z vprašanjem razmerja med dobrim in močjo zla. Sv. Avguštin, ki je dobro poznal in študiral tako Platona kot Plotina in tako Hermesa Trismegista kot Filona Aleksandrijskega, je do zla imel povsem izdelano stališče. Zlo samo po sebi nima nikakršne substance, temveč je le umanjkanje dobrega. Podobno kakor senca ne obstaja, če ji vzamemo svetlobo, ki senco pravzaprav naredi. To je vzhodni horizont, ki ga Voltairova zahodna pamet ni hotela vzeti v račun.

Spet moramo na drugo stran dobrega, v Amstetten pri Dunaju, v zgodbo Jozefa Fritzla. Saj se spomnimo bestialnosti tega psihopatskega očeta: v kleti družinske hiše je imel 24 let zaprto lastno hčer, ki jo je posiljeval, jo sedemkrat oplodil in iz incesta v »najboljši možni svet« postavil sedem otrok, šest jih je celo preživelo. Njegova hči, domnevamo, si bo težko prislikala sliko o krasnem svetu in težko jo bo ganil Armstrongov božajoči glas. Ali pač?

Toda posamične bestialnosti tovrstnih depandans in monad zla imajo praviloma za seboj svoje sistemsko okolje, ki jih omogoča, pogojuje, sprenevedajoče tolerira in končno moralistično obsoja. Kako uvesti zakon, da bo ta res Zakon in ne sistemsko okolje za zasenčje alibijev, sprenevedanja in perverznosti? Avstrijska oblast se je leta 2011 nekako odločila, da bo porušila Fritzlovo hišo in s tem simbolično obračunala z njegovo zapuščino. Pa tega ni storila, izmislila si je »boljšo« rešitev. Zdaj jo bo postavila v službo ekonomizma. Lokalnemu nepremičninarju bo dovolila, da jo proda najboljšemu ponudniku. Toda, ker naj moralistični moment kljub vsemu obvelja, bodo novemu lastniku preprečili, da bi iz hiše napravil turistično atrakcijo in ljudem zaračunaval ogled tega kletnega polja smrti in zla. Klet so zapečatili, vanjo nameravajo izvrtati luknje in jo skozi njih napolniti z betonom.

Po stari kitajski filozofiji (taoizem se napaja pri njej) statično pripada zemlji, dinamično, nebu. Med zemljo (najnižjim) in nebom (najvišjim) je dialektično razmerje in vse se pretaka. Mednju se uvršča človek, eden mogočnih dejavnikov kozmosa in njegovega reda. Kaj v smislu pretočnosti duha sporočijo ljudje, ki v podzemno klet nabrizgajo beton? Končno je ta zatrjen bolj kakor kamen, bolj statičen in dolgoročen kakor vse, kar je biološko. Mogoče to sistemsko okolje psihopatoloških osebnosti, ki navzen delujejo kot vzorni državljani, ponazarja problem bolje kot samo dejanje, saj tega, ko ga vidijo, vsi obsodijo kot ekscesnega oziroma nesprejemljivega.

Mogoče smo vsi, ki se v tem trenutku sprehajamo po koordinatah vseh vrst kriz, opeharjenci in prebivalci neke kleti, iz katere smo ušli, si ustvarili svojo novo prihodnost, nato pa dojeli, da nekdo preteklost želi zaliti v beton, da bi v prihodnosti lahko vzdrževal enako sistemsko okolje z vsemi psihološkimi vzvodi vred.

Toda nauk je drugje. Svet je zato še vedno lahko lep in prijatelji si zato še vedno lahko stisnejo roke.