Tiskane izdaje
Se spomnim, da smo se pred kakšnimi desetimi, petnajstimi leti pogovarjali, da se v Ribnici nikoli ne bo razvil turizem, ker je to tako zahtevna gospodarska panoga. Ribničani, smo modrovali, imajo radi obiskovalce v času Ribniškega sejma, pa da se tu in tam na trgu ustavi kakšen poln avtobus in gre v Grad... A v resnici, smo bili tako presneto pametni, so Ribničani precej tradicionalni, kar pomeni, da stopajo po poteh svojih prednikov, krošnjarjev, in gredo delat posle drugam, ali pa doma »drakslajo« in čarajo z lesom, pa potem to prodajo z ribniškimi procenti. Saj veste, kupiš nekaj za en evro in prodaš za štiri evre, pa so to trije odstotki več, mar ne?
Kdo bi se ob taki življenjski modrosti še ukvarjal s turizmom, kjer imaš namesto z lesom opravka z večinoma zahtevnimi ljudmi?
Drugače, se je takrat zdelo, je v sosednji, kočevski občini: tam bi vendarle nekaj počeli s turizmom. Če jim to uspeva v Osilnici, ki je bogu za hrbtom, ni šment, da ne bi mogli obiskovalcev zadržati tudi v preostalem delu Kočevske! Naravne danosti že govorijo temu v prid, da ne omenjam posebnih zgodb s tega območja! In, konec koncev, ne pozabimo na kočevsko tradicijo turizma, saj lovci že desetletja po gozdnih kočah skrbno varujejo in skrivajo svoje lovske goste, ki kot da jih sploh ni!
Idejo o turizmu so enkrat razvijali kočevski gozdarji, drugič so o tem čisto konkretno razmišljali osnovnošolci, pa kakšen zagret posameznik je delal na to temo in celo občina je v preteklosti pripravljala neke velepomembne strategije za razvoj turizma in je imela celo Center za razvoj in promocijo turizma!
Zdaj, po več kot desetletju, lahko ugotovim, da smo v Kočevju teoretično odlično podkovani v turizmu. In bomo še bolj, saj se menda pripravlja še ena strategija na to temo. Tema pa je, če odštejem ves preostali besedni balast, »kaj bi, če bi.«
Drugače je čez Jasnico, na Ribniškem. Tam sledijo svoji tradiciji, kar pomeni, da nekaj naredijo in če niso grablje so pa vile! Njim se je, ugotavljam, »zgodil« turizem!
Brez pretiranega govoričenja z občine, brez velikih županovih nastopov, brez predstavljanj strategij in velikopoteznih razmišljanj o najbolj rastoči svetovni gospodarski panogi se na Ribniškem gredo turizem. In to zelo raznolik turizem, ki je namenjen tistim z debelo denarnico ali pa šolarjem, ki se v deželo suhe robe in lončarstva pripeljejo z avtobusom.
Iz vsega, kar jim pride pod roke, delajo zgodbe za obiskovalce: iz domačih obrti, torej iz suhe robe, lončarstva, pletarstva, pa iz zdomarstva, pomembnih ljudi, kot je Stanislav Škrabec, in tudi tako grozljivih reči kot je čarovništvo.
Ponavadi odkrito pripoved začinijo s humorjem, ki je v resnici ena bistvenih ribniških značilnosti. Primer: kolikokrat ste se s tujci pogovarjali o prdcih, pa vam ni bilo nerodno? No, v Ribnici je to mogoče! Poleg tega pa je tako lepo, ko slišiš, da se Ribničani med seboj tudi pohvalijo!
Ko vidiš in predvsem začutiš vse to dogajanje, se lahko le strinjaš z Ribničani: kar je dobro, ni slabo.
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
