Tiskane izdaje
Če bi na Kočevskem obstajala odgovorna skupina ljudi, potem bi zdaj zagnali vik in krik. Arhitektka Mateja Dekleva, ki je bila idejna in glavna vodja Zakladov lesa, je prodajno galerijo, ki je delovala sredi mesta, zaprla. Ker preprosto ni šlo več. Ker ji − skupaj z občino Kočevje − ne uspe zbrati 15.000 evrov na leto, da bi pokrila stroške najemnine in ogrevanja.
Pred slabimi tremi leti, ko je bilo jasno, da se želi Kočevje pokazati v čim lepši luči pred tujci, ki bodo prišli v mesto ob Rinži na mladinsko gasilsko olimpijado, so zapuščeni prostor v središču mesta začasno uredili. Za − tako je bilo zamišljeno takrat − dva meseca. S prostovoljnim delom so grobo razžagane deske razrezali in spremenili v preproste omare ali police, spet drugje so naredili lične podeste. Mateja Dekleva je nanje položila izbrane lesene izdelke ljudi, ki ustvarjajo na kočevsko-ribniškem območju: od stolov do posod in drugih praktičnih izdelkov.
Tudi črke nad vhodom so naredili z motorno žago, tako da je jasno pisalo: Zakladi lesa. Vse to je bil del v resnici premišljenega projekta, ki je dozorel v glavi Mateje Dekleva, ki je postala v teh krajih največji in tudi najbolj zagreti promotor ene same odlične zamisli: vrniti lesu veljavo. Pripraviti ljudi, da se bodo spet zavedali, kako pomemben material je les, in jim obenem odstreti pogled, da bodo v lesu, ki je povsod okoli Kočevja in tudi po vsej Sloveniji, videli svojo prihodnost.
Mateja Dekleva je z Zakladi lesa zgodbo o lesu spremenila v nekaj otipljivega. To je verjetno posledica njene ribniške praktičnosti, ker ji je popolnoma jasno, da ni dovolj blebetanje, ampak je treba delati. Pa ne le to: izdelke je treba prodati.
Kočevje je z Zakladi lesa dobilo izjemno prijeten prostor, ki je bil tak kot les: topel, prijeten in vabljiv. V mestu, kjer je vsak drugi lokal − pa še kakšen vmes − prazen, je nastal prostor za druženje ljudi. Zakladi lesa, ki so bili prvenstveno prodajna galerija lesenih izdelkov, so bili tudi prostor za razstave, saj so tam predstavili skrite lesene detajle iz kočevske cerkve pa Hartmanove mozaike, inštrumente, ki so jih naredili ljudje na kočevsko-ribniškem območju, pa slike akademske slikarke Tine Đenadič ter oblikovalske presežke z Ambienta po ambientu. Razstavljali pa so tudi izdelke, ki so prispeli na natečaj za kočevski Najspominek, med katerimi seveda ne manjka lesenih.
Kočevje je s to prodajno galerijo imelo nekaj več. To ni bila samo trgovina ali galerija za prodajo izdelkov, ampak je bil ta prostor tudi nekakšno dobro sporočilo ljudem, tistim, ki tu živijo, in tistim redkim, ki pridejo sem: Kočevje ima nekaj več, nekaj, kar je presežek tega prostora. To nekaj več pa ni pripeljano od nekod drugod, ampak je od tod, iz naše okolice, iz gozda. In je del naše identitete.
Zakladi lesa so bili obetaven začetek nečesa dobrega. Nečesa, kar bi se lahko še razvijalo. Zato je neverjetna škoda, da je prodajna galerija ugasnila. Še večja škoda pa je, da tisti, ki bi vse to morali videti, sploh niso razumeli, kaj Kočevje ima.
