Tiskane izdaje
Priporočila komisije glede reformnega programa in programa stabilnosti so tako rekoč obvezna in nimajo alternative. Od neštetih izbir je torej na razpolago le ena in ta obljublja uspeh, toda vanj bi naj bilo treba verjeti.
Poleg tega verjetno ni naključje, da se v tem času v (in o) Sloveniji pomnoženo govori o poštenju, integriteti, korupciji, prvič na tak način in iz evropskega naslova celo o učinkovitosti pravosodja oziroma o sodnih zaostankih. Mnogi v humanističnih krogih govorijo o napačnem načinu obravnavanja slovenske družbe in gospodarstva, ekonomisti povečini pritrjujejo poostrenemu tempu dogajanja, toda na tiho velja konsenz treznih opazovalcev, da se dolgoročno načenjajo prave teme za razmislek o prihodnosti slovenske družbe in posledično države.
V deželi polizdelkov
Ko se pogovarjate z gospodarskimi strokovnjaki, povedo, da je Slovenija v največjem deležu dežela polizdelkov in da večina izvoza in posledično realno ustvarjenega denarja temelji na njih. Zato je mnenje Nemčije, v katero je slovenski izvoz precej usmerjen, tako zavezujoče. Očitki proameriških strokovnjakov, češ da je Nemčija usmerjena preveč prociklično, da se preveč osredotoča na krčenje porabe in na višanje davkov, so pravzaprav zelo površinski in ne upoštevajo kulturnih dejavnikov razvoja kontinentalnih ekonomij, sklicujejo pa se le na globalizacijo.
Ameriška svobodomiselnost se opira na duh tveganja, pustolovstva, sproščenosti in na večanje porabe, ki ustvarja nove in nove priložnosti. Tudi dejavnost državne administracije in centralne banke je naravnana v to politično filozofijo. Ko se v Nemčiji s starejšimi ljudmi pogovarjate o dolgovih in zadolževanju, vam s prstom pokažejo v zgodovino dveh vojn in pripomnijo: vse, samo dolga in vojne ne! Tako je med starimi veljalo tudi v Sloveniji dveh Jugoslavij, zmehčala so jih šele Titova sedemdeseta leta, ko je večina najemala kredite, na primer za gradnjo hiš. Toda že osemdeseta so pokazala logiko tovrstne porabe in devetdeseta so poskrbela, da je država dobesedno finančno in politično razpadla. Gospodarstvu namreč ni bilo dovoljeno zaživeti svojega avtonomnega življenja, toda poraba je vseeno ustvarjala srednji sloj »s posebnimi potrebami«: z državo, ki naj bi ga znala razvajati, četudi na kredit in ne glede na zahteve trga. Vseeno je danes prav srednji sloj edini potencial prihodnje Slovenije, le da z evropskim pridržkom, da ne sme porabiti več, kakor je na razpolago denarja.
Razprava med privrženci mnogo bolj postopnih reform (MMC nacionalne televizije je za primer navedel vodjo IMF v Sloveniji, Antonia Spilimberga), ker naj bi hitre reforme zavrle že tako šibko gospodarsko dejavnost, in med tistimi, ki so za hitre in močne reze (evropska komisija), poteka brez zmagovalca. Toda slovenski kulturni okvir utegne biti specifičen, saj se vedno znova izmika ekonomskim modelom; poleg tega je v njem zelo veliko prostora za subjektivno psihologijo samoupravno ozaveščenega Slovenca, ki se je družbeno vzpostavil na geografskem ter duhovnem križišču med vzhodom in zahodom ter evropskim severom in jugom.
Spet se vrnimo torej k filozofiji polizdelkov, kar bi naj bil pri nas tudi srednji sloj: drugače od »realnega« izvoza industrijskih (pol)izdelkov ima Slovenija v svoji »srebrnini« Univerzo v Ljubljani, ki na različnih lestvicah dosega izjemne rejtinge in spada med 200 do 500 najboljših univerz na svetu. Šolstvo bi torej lahko bilo polni »izdelek« z visoko dodano vrednostjo, določiti mu je pač treba dolgoročno mesto. Naslednji primer je zdravstvo, kjer je veliko spomenikov odličnosti in dovršenosti, ki v nekaterih disciplinah (srčna kirurgija) seže kar v svetovni vrh. Ponazarja problem, zakaj se Slovenija z dovršenimi izdelki in disciplinami ne prebija iz polizdelčne države v državo z visoko dodano vrednostjo.
Strokovnost ali korupcija?
Ta teden je protikorupcijska komisija (KPK) izdelala mnenje o koruptivnosti ravnanja odgovornih direktorjev v UKC, ker so za operacije na srcih dojenčkov najeli priznanega izraelskega kirurga Davida Mishalyja. Za plačilo je v preiskovanem obdobju prek napačno sestavljenih pogodb prejel več kot 1,2 milijona evrov. Povrh, so povedali, ni imel slovenske licence za opravljanje operacij pri nas.
Toda KPK, ki v Sloveniji uživa naraščajoči ugled in podporo, je pripisala nekaj, kar je vzbudilo dvom o njenem ravnanju. Dejala je, da se sicer zaveda pomembnosti dela pediatričnih kardiokirurgov in da zato z ničimer ne ocenjuje strokovnih odločitev in ne zmanjšuje pomena in prispevka tujega kirurga pri reševanju življenj. Kako pa lahko nekdo, ki ne ocenjuje strokovnih odločitev, oceni dejstvo, da je medsebojno sodelovanje kirurgov (»osebno in poslovno«) koruptivno? Prav od te presoje je namreč odvisna odločitev, ali gre za strokovno in človekoljubno (etično) dejanje ali za nečedno. Mishaly je opravil 358 operacij, in kot je razvidno iz programa, ki ga je v pogovoru razkril za revijo Isis (glasilo zdravniške zbornice) marca letos, je v nasprotju s strokovno sodbo KPK usposabljal slovenske kirurge za natanko to dejavnost. V tem primeru nekaj ni v redu. Ali je KPK naredila strokovni spodrs ali jo je nekdo zavajal? Razlika v ceni med 2700 do 3500 evrov na operacijo in desetkratnikom denarja, če bi bilo te otroke treba prevažati v tujino, dokazuje potencialno povsem nasproten vidik od očitka potratnosti. Dokazana Mishalyjeva strokovnost potencialno povsem izničuje vidik koruptivnosti, pri čemer obstane vidik administrativne nepravilnosti, ki jo je bilo treba odpraviti, kar so po navedbah direktorja Vrhunca tudi storili. Toda ali jo je bilo res treba kriminalizirati s tezo o korupciji?
Ta primer prikazuje »polizdelčnost« slovenske države in njenih še ne zrelih korekcijskih mehanizmov, ki bi (verjetno) s pravimi nameni državo radi spravili v red, toda to počnejo kot nekdo, ki se iz močvirja hoče potegniti za lastne lase. Naslednji primer je pravosodje, v katero se je prejšnji teden zaradi primera Tovšak zagnala vsa politika. Strumno je ubranilo tezo o svoji avtonomiji in pravilno zagovarjalo tezo o ločenosti vej oblasti. Potem je prišla ocena evropske komisije s priporočili, ki so sodstvu pravzaprav ultimativno poočitali sodne zaostanke. To pa je objektivno res in sodstvo bo to moralo vzeti nase, sploh če ne želi vmešavanja politike.
V UKC imamo primer administrativne nepravilnosti, ki pa kaže visoko strokovnost in učinkovitost, v sodstvu imamo legalnost, ki je na udaru očitkov o zaostankih; ljudje v državi bi se (končno) zavezujoče želeli pogovoriti o korupciji.
V orkanovo oko
Vodja evropskih socialistov in demokratov Hannes Swoboda je v pogovoru za četrtkovo Delo o sporočilih EU Sloveniji povedal tole: »Pomembno je, da morajo ljudje v Sloveniji spoznati, da so ukrepi nujni, a ti morajo biti pošteni in pravični ... Če bo slovenska vlada uporabila ukrepe, ki jih predlaga evropska komisija, in če jih bo uveljavila s poštenimi in socialno pravičnimi ukrepi, lahko Slovenija previhari skozi krizo brez pomoči.«
Korupcija in pravičnost se gledata nasproti in se motrita podobno kakor družbena transparentnost in krivičnost. Na denar lahko pogledamo s takimi ali drugačnimi očmi, definira ga naš pogled. Mar ni bil prav to problem KPK pri obravnavanju otroške kirurgije? Toda jedro slovenskega problema res tiči v vrtincu, bolje rečeno tornadu, inkarnaciji in materializaciji laži o samih sebi, o družbi in državi blaginje: v bankah in finančni luknji, ki so jo pridelali z nevestnim, najmanj strokovno objektivno zgrešenim, v mnogo primerih pa tudi koruptivnim ravnanjem. Ne glede na različne interpretacije bruseljskih ukrepov – Jože Mencinger jih označuje kar kot kapitalistični fundamentalizem – pa je komisiji mogoče brezprizivno pritrditi v pričakovanju, da bo država (vlada) do junija 2013 popis in inventuro v teh bankah napravila tako, da bo najela »neodvisnega zunanjega svetovalca za pregled kakovosti aktive bank«. Vtis je, da se je vsa slovenska družbena laž v domačijsko-pajdaški maniri in s političnim pokritjem levice, desnice in Cerkve utelesila v desetletju kapitalske frivolnosti, zato banke v državni lasti niso le problem same sebi, temveč so družbeni problem v najbolj čistem pomenu besede. Pogled od zunaj zato ni le potreben, temveč nujen, v tem trenutku očitno celo neizbežen. Kot rečeno, dolgoročno se načenjajo prave teme za razmislek o prihodnosti slovenske družbe in posledično države.
