Tiskane izdaje
Ko je predsednik turške vlade Tayyip Erdogan pred dvema tednoma, med koncem tedna, ko je brutalno razbil miroljubni protest na trgu Taksim v središču Istanbula, dejal, da mu Evropska unija nima kaj soliti pameti glede ravnanja s protestniki, in (ne)posredno oznanil, da človekove pravice v EU niso več tisto, kar so bile, ne bi mogel zadeti bolj v polno.
Turški voditelj, ki je v zadnjih tednih pokazal odlike klasičnega diktatorja in naivnim orientalistom pomagal razbliniti iluzije o navdihujoče uspešni mešanici »demokracije in islama«, je med vrsticami strnil tisto, kar se v Evropi - ta Turčije, ironično, v svoje vrste ne želi sprejeti ravno zaradi njene nedemokratičnosti - dogaja že nekaj let.
Obdobje človekovih in s tem seveda tudi delavskih pravic se končuje. Pospešeno. In nepovratno.
Evropska unija, ki je bila še pred šestimi, morda sedmimi leti univerzalna asociacija na človekove pravice, solidarnost, zagotovljeno dostojanstveno prihodnost, podobne možnosti, socialno državo, je zdaj le še padla iluzija. Tih spomin. Nostalgija in melanholija hkrati. Film v črno-beli tehniki. Bruselj je skupaj z mednarodnimi finančnimi institucijami po izbruhu finančne krize krenil v neoliberalno pustošenje po jugu Evrope in ga v rekordno kratkem času - kakor da bi divjala vojna - spreminja v prostor cenene delovne sile.
V območje tako imenovanih svobodnih ekonomskih con, kjer ni ne regulacije ne delavskih pravic.
V periferno regijo brez perspektiv, kjer brezposelnost med mladimi srhljivo narašča - v Grčiji se, denimo, približuje sedemdesetim odstotkom.
V tretji svet, kjer ljudje zaradi razpadlega sistema javnega zdravstva (že) umirajo od zlahka ozdravljivih bolezni, za katere si ne morejo privoščiti zdravil; v tretji svet, kjer se strmo povečuje smrtnost novorojenčkov.
V privatizacijski kotel, kjer želijo globalne korporacije pridobiti nadzor nad semeni in vodo.
V »trdnjavo Evropo«, kjer priseljenci iz Azije in Afrike, ki so v skoraj suženjskih razmerah pomagali graditi »gospodarski čudež«, vse bolj postajajo judi 21. stoletja. Preganjani, ponižani, razčlovečeni, v Grčiji celo ujeti v tako imenovane namestitvene centre, dejansko pa novodobna koncentracijska taborišča. To je neposredna posledica uradne bruseljske politike (sporazum Dublin II, op. p.), ki je v svojem slonokoščenem stolpu impotentnih evropskih institucij popolnoma odtujena od človeške usode kot take.
Vse to se dogaja zaradi nove dogme varčevanja v imenu »konkurenčnosti« in »učinkovitosti«, ki so jo evropskim birokratom brez večjih težav vsilili mednarodni finančni manipulanti in nekatere države evropskega severa - še posebno Nemčija. Tudi zato le navidezno apologetične besede vodilnih mož Mednarodnega denarnega sklada (IMF), da je bilo varčevanje morda napačno, zvenijo še bolj lažno - milijoni prebivalcev južne Evrope, ki so jim jezdeci trojke (v poduk slovenskim politikom, analfabetom: Evropska centralna banka, IMF, evropska komisija) uničili sedanjost in ukradli prihodnost, dobro vedo, da ni šlo za napako, ampak dovršen sistem.
Sistem, katerega končni cilj je Evropo čim bolj približati Kitajski in drugim novim gospodarskim (vele)silam, tudi Turčiji, kjer gospodarski vzpon omogoča najnižja cena dela brez delavskih in seveda človekovih pravic.
Sistem, v katerem tvorno sodelujejo tudi zaporedne slovenske vlade, ki jih samo še največji naivneži in politični nevedneži delijo na desne in leve. Tako kot v velikem delu Evrope tudi Sloveniji vlada skrajna sredina. Kar je definicija konca politike kot take: ta je le še podizvajalec globalnih korporacij in mednarodnih finančnih institucij.
Kratko, zelo kratko zgodovinsko obdobje, v katerem je bilo celo mogoče verjeti, da bosta svoboda in blaginja dostopni vse več ljudem, se je nepreklicno končalo.
